Znanja o tem, kakšen je danes svet, nam ne manjka. Primanjkuje nam prave organizacije in akterjev, ki se vsi prodajo za malo boljši avto, nov model telefona, drago obleko, objavo v revijah, točkice, habilitacije itd.

Kot rečeno, znanja o tem, kakšen je danes svet, nam ne manjka – primanjkuje nam prave organizacije in akterjev. Vsi se prodajo za malo boljši avto, nov model telefona, drago obleko, objavo v revijah, točkice, habilitacije itd. Potrebujemo prvo internacionalo, torej mednarodnega akterja, ki se bo boril proti nonsensom svetovne kapitalistične ureditve. Tudi menada in ostali sleherniki brez zakona zelo dobro vedo, kaj je treba narediti, včasih še bolje. A težava je v tem, da se bojimo in da se pravi levičarji ves čas umikajo – niti v Evropi niti v svetu. Vse stranke, ki jih imamo v Sloveniji, so neoliberalne. Levica bi morala delovati proti kapitalizmu. Ne verjamem v avtentično težo. Vem, da lahko le z organizacijo. Še v določenem trenutku prebuditi in preurediti svoje bogastvo. Tukaj bi reforma sicer bila zelo dobra, a verjeti v to je utopično. Zadoščenje…

Je tako podlo med najbogatejšimi na planetu. Celotna ekonomija je ustrojena tako, da ščiti profit, in pri tem ni pomembno, ali vlagamo v avte ali v vojaško industrijo. Ekonomska racionalnost se dogaja brez vsakršne moralne presoje. Pokojni Jože Mencinger je rekel, ko so nam grozili, da bomo propadli, ker smo zadolženi: “Pa kaj potem. Če ne odplačamo kreditov? Kaj bodo naredili, bodo ukinili državo?” Nas bodo kot državljane zaplenili? Kapitalizem bi padel, če bi že polovica sveta z državami na čelu ne odplačala svojih dolgov. V tem trenutku ne bi potrebovali nobene revolucije.

Bi socializem lahko zrasel ali vsaj zajezil tudi trenutno na globalni ravni prevladujočo narcisistično kulturo?

Tip socializacije je vedno odvisen od tipa družbe. Ta določa, kako se v njej dogaja vzgoja in socializacija, zato je moč odgovoriti, da.

Ne morejo pa biti rešitelji zgolj posamezniki.

Ideja, da je rešitev v posameznikih, je tipično neoliberalna.

Zavajajoča?

Ja, v tem, da se moraš povzpeti na vrh, da si moraš vzeti, kar ti pripada, ne glede na to, da v resnici ne moreš. Sledi se verjetno res malo bolje počutimo, ko kupimo nekaj, kar nam da občutek, da smo naredili vsaj nekaj, a v resnici ne naredimo nič. Rešitev strukturnega problema je namreč vedno strukturne narave.

Že dolgo vas skrbi, ker niti na mikro niti na globalni ravni kljub vsem informacijam, ki jih imamo, ni prave spremembe. Kje je sploh rešitev? Zagovorniki kapitalizma trdijo, da socializem ni delujoč sistem.

Izhajajo iz tega, da socializem ni bil ekonomsko racionalen. Ekonomsko gledano to drži, po drugi strani pa se je treba zavedati, da imamo v kapitalizmu približno 40.000 let, nekateri antropologi pravijo celo 120.000. Kapitalizem je star le tristo let, pa še ni postal globalni. Nobena družba do zdaj še ni imela sistema, ki bi drugič vrstil planeta in čistega zraka, zdaj pa to dogaja. Večina družb v zgodovini je bila socialističnih, torej takšnih, ki so socialno racionalnost postavile pred ekonomsko racionalnost. Denimo Tito je prišel v vas in rekel: „Drugarice in drugovi, kako ste?“ Pa vsi čakajo, da bo in ko jih je vprašal, kaj bi imeli, so rekli: „Avto, novogradnjo, komunalno hišo, potem pa logistične ekonomike racionalnosti, ampak po logiki socialne racionalnosti: ljudje so hoteli avto, poleg delovnih mest tudi bloke v stanovanju, vodo, šolo, trgovino, pošto, banko, kulturni dom.“ Dandanes pa socialna logika pomeni, da je treba narediti nekaj, kar je dobro za ljudi, ne za profite. Vsak sistem ima sicer dobre in slabe plati, a v socializmu večinoma ni bilo revolucije, kakršno ima kapitalizem. To je bila njihova individualna oziroma značilna lastnost, največkrat zato, ker so bili blazni, da je bila v socializmu redkost, ker je šlo za alkoholizem ali kaj podobnega ali pa jih je denar naredil.

V kapitalizmu imamo sistemsko revščino, čeprav bi lahko delali, sicer kapitalizem ne more delovati. Kar naštevamo največje okoljske katastrofe, se nam obeta naravna katastrofa uvanja sistemski revizionist. Vsi bomo umrli, če bomo nadaljevali, ki trenutno sodim v zgornji sloj, drugi sloj, bom to težko plačevala.

Socializem je imel dovršen odnos do družbe, ker je pri nas vsako govorjenje o socializmu ideološko stigmatizirano, vsebinska razprava o njem sploh ni mogoča. Socializem ni nekdanja Sovjetska zveza in Jugoslavija.

Svet ga večinoma enači s komunizmom.

Komunizem sploh še ni obstajal. To je bila ameriška oznaka za hladno vojno, ki jo je uvedel senator McCarthy za kriminalizacijo socialističnih družb. To, da danes uporabljamo besedo komunizem, pomeni, da sploh ne vemo več, za kaj v resnici gre.

V nekdanji Jugoslaviji smo v močnem otroštvu vedoma imeli čas drug za drugega, za sorodnike in prijatelje.

To je tudi tisto, kar zdaj ljudje najbolj pogrešajo. V socialističnih družbah so ljudje lahko delali in se družili, pa jim ni bilo treba preživeti ne glede na tehnologijo, ki so jo uporabljali, pa če so bili pabliki ali v tovarni, so imeli pojeljestvo. Zdaj delamo po dvanajst ur na dan in še kar ne prideš do konca, ker je strežništvo in preživiš. Kam nas je pripeljalo to, mi to nekdo proda kot napredek? Obljubo lepše prihodnosti, ki jo kapitalizem, so lažnjive, ker družbe v resnici superirene kapitalističnim. Za tiste, ki bodo imeli agencije, pa to velja samo učinkovite in neuporabne.

»Punce, zbudite se! Botoks vam ne bo prinesel sreče!«

Pa vendar botoks uporablja več milijonov žensk. To seveda ni idealna stvar, a hkrati se ljudje zatekajo, da bi se dokopali do občutkov sreče; eden si omisli avtopralnico, drugi se prenajeda, tretji popiva… Kje najdemo pravo srečo?

Izhodiščna neoliberalna družba je družba, ki vzgaja, če boš zapravljal. Kakšen je recept za srečo, je odvisno od tega, kako je človek bil socializiran. Če ste vase orientiran tip, potem s tem nimate težav, ker vzgajate vašo lastno vrednost in tu ni težav.

VIR: DELO VVG INTERVJU