Prav v dneh, ko se je Donald Trump januarja 2017 prvič selil v Belo hišo, se mi je ponudila priložnost za intervju z vrhunskim srbskoa meriškim ekonomistom Brankom Milanovićem. Težko bi bilo tedaj najti primernejšega sogovornika, ki bi z ekonomsko in sociološko analizo pojasnil, zakaj se je populistični newyorški milijarder lahko kata pultiral na najbolj vplivno funkcijo na svetu.
Slonova krivulja, ki pojasni brexit, Trumpa in še marsikaj
Milanovic, profesor na newyorški univerzi in avtor številnih del s področij neenakosti, globalizacije in sodobnega kapitalizma, je namreč tedaj že predstavil, kaj ponazarja t. i. slonova krivulja (elephant curve). Ta»graf desetletja« ali celo stoletja, kot mu pravijo nekateri, jasno pokaže, da so bili največji poraženci globali zacije v zadnjih dveh desetletjih niž ji in srednji sloji na Zahodu. Največji zmagovalci pa srednji sloji v Aziji. In, jasno, odstotek najbogatejših ljudi v svetu, ki ga na grafu ponazarja slonov navzgor dvignjeni trobec. Milanovićeva teza je bila, da krivulja pojasnjuje ključne geopolitične premike v zadnjem desetletju. Najprej brexit, nato vzpon populizma v zahodnih demokracijah in Trumpov triumf, ki se je tokrat ponovil. »Kar nekaj indikacij je na podlagi raziskav, ki smo jih opravili, kdo je volil Trumpa in kdo glasoval za brexit. To so ljudje z nižjo stopnjo izobrazbe, bolj iz ruralnega okolja, iz nižjih slojev, starejši tisti torej, ki na’neki način niso pridobili z glo balizacijo in so na dnu slonove krivulje. Krivulja osvetljuje fundamentalno dilemo teh ljudi: na svetovni ravni so sicer videti dobro, ker so po razporeditvi dohodka uvrščeni visoko, na 85. decilu (85 odstotkov prebivalcev sveta ima nižje dohodke od njih], vendar pa čutijo, da so njhova delovna mesta ogrožena zaradi konkurence iz držav vzpenjajoče se Azije. Po drugi strani se čutijo stisnjene v kot ob dominaciji zgornjega enega odstotka v svojih lastnih drža vah, ki so na drugem vrhu krivulje,« mi je razložil ekonomist, ki je sicer doktoriral leta 1987 na beograjski univerzi z disertacijo o ekonomski neenakosti v Jugoslaviji.
Gorivo tokratnega Trumpovega uspeha so bili tudi slabe prakse demokratov, inflacija in padec kupne moči, a opisana logika slonove krivulje, vključno s frustracijami revnejših in srednjih slojev Američanov, očitno deluje še naprej. Tudi kot glasno opozorilo evropskim političnim elitam, odmaknjenim od eksistencialnih skrbi volivcev. Zanimivo je, da je politične nevarnosti neenakosti najbolje zaznal in tudi politično unovčil prav eden od najbolj notoričnih predstavnikov najvišjega promila najbogatejših v Ameriki.
Opozorila ekonomistov
Politični in gospodarski analitiki doma in po svetu so po volitvah seveda soglasni, da nepredvidljivi novi predsednik prinaša velike geopolitične izzive in tveganja. »Pričakovati je, da bodo ZDA opustile svojo dolgoletno vodilno vlogo v svetu, ko gre za podnebne odločitve, globalno varnost in multiiateralne ekonomske institucije, izziv za evropske odločevalce pa bo, kako zapolniti ta vakuum,« posledice spremembe v Beli hiši ocenjujejo v bruseljskem mislišču Bruegel. Poleg nove strategije za Ukrajino in od puščanja javnih uslužbencev v okviru projekta za »povečanje vladne učinkovitosti« bo po njihovi oceni nova administracija prihodnjo po mlad in poletje sprejela vse druge napovedane prioritetne poteze, kot sta zvišanje carin in deportacija nezakonitih migrantov. Pri čemer bi oba ukrepa, kot ta teden v kolumnah v New York Timesu piše tudi nobelovec Paul Krugman, prinesla višje stroške in podražitve, ki bi prizadele običajne ljudi v Ameriki.
Logika slonove krivulje, vključno s frustracijami revnejših in srednjih slojev Američanov, očitno deluje še naprej.
Podobno meni tudi ekonomist Carsten Brzeski, dober poznavalec razmer v svetovnem gospodarstvu: »Eksperiment ekonomske politike, znan tudi kot reagonomika ali trumponomika, uporablja zloglasno Lafferjevo krivuljo in podpira teorijo, da bodo nižji davki sčasoma pripeljali do višjih državnih prihodkov, ob podmeni pač, da močno spodbujajo gospodarstvo. Žal je sedaj tu rezultat med teorijo in uspešno prakso dva proti nič.« Tudi ideja, da višje carine lahko pomagajo zmanjšati dolg ZDA, po njegovem zgreši bistvo, saj te pač niso nekaj, kar tuje vlade plačujejo vladi ZDA, temveč pomenijo višje stroške, ki jih morajo na koncu plačati potrošniki. Višje carine na kitajsko, evropsko in drugo uvoženo blago, napovedani modus operandi nove administracije, bodo tako verjetno na koncu kot bumerang priletele nazaj in udarile po denarnicah povprečnih Američanov.
EU štiri leta »s tigrom v kletki«
Branko Milanović je v blogu že pred sedmimi leti daljnovidno zapisal, da zahodne elite obravnavajo Trumpa kot tigra, s katerim so neprostovoljno zaprte v kletko: z njim skušajo biti prijateljske, v upanju, da jih ne bo požrl, hkrati pa močno upajo, da bo tiger čim prej zapustil kletko. Zanimivo naključje je, da bosta prihodnja Trumpova administracija in nova evropska komisija skoraj sočasno nastopili svoj mandat, njuna kohabitacija bo tako trajala vsa prihodnja štiri leta. In medtem ko je ameriška ekipa že dobila vse ključne kadre v dobrem tednu dni po volitvah, pa počasno sestavljanje ekipe Ursule von der Leyen 2.0, ki bo začela delo šele pol leta po junijskih evropskih volitvah, simbolizira vso zapletenost odločanja v Uniji 27 držav. Seveda bo ena prvih in ključnih prioritet nove evropske oblasti vzpostavitev čezatlantskih odnosov, kjer bo na drugi strani zelo drugačen, k carinam nagnjeni sogovornik. Tudi. razmerje gospodarske moči se je precej spremenilo. Ob začetku prvega Trumpovega mandata je bilo evropsko gospodarstvo še relativno močno. Zdaj se spopada z nadvse kilavo rastjo in notoričnim padcem konkurenčnosti, ki se sicer vleče zadnjih petnajst let, od začetka finančne krize – geopolitična tveganja in vojna v Ukrajini pa to še potencirajo. »Dolar je naša valuta, a vaš problem,« je šef ameriške zakladnice John Connally leta 1971 povedal evropskim sogovornikom. In to velja še zdaj. Dolar se je po volitvah okrepil, in kot kaže, se bo ta trend v prihodnje nadaljeval, z dobrimi (večja konkurenčnost izvoza v ZDA) in slabimi (dražja nafta, energenti in surovine, s tem tudi višja inflacija) posledicami za Evropo. V novem kontekstu se zato že večajo pričakovanja, da bo Evropska centralna banka še bolj agresivno klestila svoje obrestne mere in s tem zniževala stroške zadolževanja držav, podjetij in državljanov. Kot odziv na ameriške volitve je vse bolj verjeten decembrski obrestni rez ECB, ki bi znašal 50 bazičnih točk, torej dvakrat več od prejšnjih pričakovanj.
Deregulacija prinaša nastavke za prihodnjo finančno krizo
Ekonomska tveganja za Evropo in svet, ki izhajajo iz spremembe v Beli hiši, sicer temeljijo tudi na napovedih o deregulaciji kriptovalut in celotne ameriške finančne industrije. Svet ima prav z ameriškim rahljanjem finančnih pravil že precej bridke izkušnje. Recimo, Clintonova demokratska administracija je leta 1999 v zameno za finančno podporo velikega kapitala popustila vplivnim akterjem na Wall Streetu in odpravila zakonodajo, ki je po veliki krizi v 30. letih prejšnjega stoletja strogo ločila posle poslovnih in investicijskih bank. Posledični borzni balon je najprej omogočil enormne zaslužke, nato pa pripeljal do finančnega zloma v ZDA septembra 2008. Finančna kriza se je nato prelila tudi v Evropo, posledice smo še kako čutili tudi pri nas in v celotnem evrskem območju. Z novoizvoljenim predsednikom se je finančna veselica v ZDA začela že takoj po 5. novembru. Ob napovedih rahljanja pravil za kriptovalute so bitcoin in druge kriptovalute šinile v višave. Nova ekipa, na čelu z »multipraktikom« Elonom Muskom, pa računa tudi na deregulacijo finančnih storitev. Ta bo po ocenah Bruegla verjetno nastopila z letom 2026, ko bo Trump po izteku mandata Jeroma Powlla imenoval svojega šefa ameriške centralne banke Federal Reserve. Musk je bil medtem tudi imenovan za šefa novega resorja za vladno učinkovitost (Department of Government Efficiency), ki ga je novi predsednik že označil kot »projekt Manhattan našega časa« . Le kaj bi tu lahko šlo narobe, pomisleke ob tej napovedani sprostitvi pravil v ameriški finančni igralnici deli tudi bruseljski portal Politico.
vir:Delo
SPONZORIRANA VSEBINA
