Prodali smo vse kar smo lahko

Tine in Spomenka Hribar – spomini in razmislek o osamosvojitvi Slovenije

Začetki – razpoke v Jugoslaviji

Ko danes, toliko let po osamosvojitvi Slovenije, znova razmišljava o tistih letih, se nama zdi, kot bi se čas tedaj zgoščal. Dogodki so prihajali drug za drugim, a vsak je v sebi nosil težo odločitev, ki jih ni bilo mogoče več preklicati. Zdaj, s pogledom nazaj, je jasno: Jugoslavija je razpadla veliko prej, preden se je politično in vojaško dejansko sesula. Midva sva to razumela že tistega novembrskega dne leta 1985 v gostilni Pri Mraku v Ljubljani, ko smo se cel dan pogovarjali z vodilnimi člani Srbske akademije znanosti in umetnosti (SANU) ter predstavniki Nove revije in slovenskega Društva pisateljev. Slovenska akademija znanosti in umetnosti je bila tedaj glede nacionalnega vprašanja še povsem molčeča, brezbrižna – zato smo se v imenu slovenske misli srečali mi.

„Zaustavite desnico!“ – ni le naslov. Je ukaz. Je molitev. Je zadnje opozorilo pred tem, ko se luči demokracije ugasnejo.

Osem ur smo razpravljali o prihodnosti Jugoslavije – o njeni morebitni »tretji« različici. A ko ob šestih popoldne nismo našli niti enega skupnega odgovora, je bilo jasno, da je konec tudi druge Jugoslavije. Razšli smo se v temeljnem razumevanju demokracije: mi smo menili, da je demokracija »en človek – en glas«, toda v večnacionalni skupnosti, kakršna je bila Jugoslavija, mora obstajati korektiv, možnost veta, s katerim se ščiti pravica manjših narodov pred večinskimi. Naši srbski kolegi pa so vztrajali pri čisti numerični večini – pri demokraciji brez korektiva. Takšna ureditev bi pomenila, da bi največji narod – Srbi – imel odločilno oblast. Demokracija brez zaščite manjših narodov bi hitro postala »Srboslavija«, ne pa skupna Jugoslavija.

„Osamosvojitev ni bila za to, da se vrnemo v kmečki fašizem v narodni noši.“

Drugo temeljno vprašanje, ki nas je razdelilo, je bilo, ali naj Zveza komunistov Jugoslavije ostane »povezovalni faktor«, torej stranka nad vsemi drugimi. Mi smo temu nasprotovali. Demokracija, sva vztrajala, pomeni enakopravnost vseh političnih strank – koliko moči ima katera, morajo odločiti volivci na svobodnih volitvah, ne pa partijska hierarhija, ki se razglaša za večjo od vseh drugih. Srbski kolegi so bili do teh pomislekov gluha ušesa; njihova predstava o Jugoslaviji je ostajala hegemonistična. Za njih je bilo samoumevno, da vodilni narod – srbski – stoji na vrhu. Ko tega nismo sprejeli, so bili ogorčeni, a midva sva vedela: tu se končuje ideja skupne države.

Dobrica Ćosić, vodja srbske delegacije, je kasneje v knjigi Čovek u svom vremenu zapisal, da so bili po tistem srečanju vsi trije Srbi – on, Mihailo Marković in Ljubo Tadić – nemi, potrti, pretreseni. Niso mogli verjeti, da slovenski intelektualci govorimo o Jugoslaviji kot o nečem, kar nas duši. A prav to je bilo bistvo – naše zavračanje ni bilo sovraštvo do Jugoslavije, bilo je želja po življenju zunaj smrtonosnega objema srbskega nacionalizma, ki se je že tedaj kazal pod masko jugoslovanstva.

Kasneje so srbski akademiki začeli pisati Memorandum SANU, ideološko podlago za Miloševićevo politiko in krvavo razpadanje države. Midva in drugi sodelavci Nove revije pa smo se lotili priprave 57. številke – Prispevki za slovenski nacionalni program. Na dveh straneh iste zgodovine so se takrat rojevali nasprotni svetovi: oni so utrjevali »Srboslavijo«, mi pa smo orisovali prihodnost slovenske samostojnosti.

Tisti trenutek pri Mraku je bil prelomen. A razumevanje, da poti nazaj ni več, je dozorelo šele kasneje, ob dogodkih, ki so neposredno pretresli slovensko politiko in družbo. Spomniva se razkritja dokumenta, ki ga je vojak Ivan Borštner posredoval uredništvu Mladine, dokumenta, ki je razgalil načrte JLA za morebitno posredovanje ob slovenskih protestih. Zaradi njega je vojaško sodišče sprožilo proces proti četverici. Toda prav ta dokument je razgalil odločilni trenutek: slovenska partijska politika se je odločila, da se ne bo uklonila. Izbrala je – kot je rekla Sonja Lokar – narod. Odločila se je, da ne bo podprla JLA in da bo prepovedala tako imenovani »miting resnice« v Ljubljani.

Zato lahko rečeva: konec Jugoslavije ni nastopil z vojno, temveč z zavestjo, da bo Slovenija šla svojo pot – tudi, če bo to pomenilo spopad z lastno oblastjo. Odhod slovenske delegacije s 14. kongresa ZKJ januarja 1990 je bil simbolni trenutek, ko se je politična volja začela uresničevati.

Midva sva to občutila tudi osebno. Razpad Jugoslavije je bil za Tinetovo filozofsko razmišljanje skoraj samoumeven – ne kot rušenje države, temveč kot naravna posledica duhovnega razpada skupnosti, ki ni več verjela v skupno prihodnost. Jugoslavija je izgubljala notranjo dušo, slovenski duh pa je moral poiskati svojo pot.

Za Spomenko pa je bil to čas boleče jasnosti: če bi ostali v Jugoslaviji, bi se slej ko prej znašli v položaju narodov, ki jih zgodovina potisne na rob. Iz te resnice se je rodilo odločitevno spoznanje – da se moramo iztrgati iz objema, ki nas duši, če hočemo preživeti kot narod in kot svobodni ljudje.

Nova revija in rojstvo slovenske misli

Najin vstop v čas osamosvajanja se ni začel leta 1990, niti ne z demonstracijami ali političnimi dogodki, temveč mnogo prej – v svetu misli, kjer se rojevajo spremembe. Vstopila sva vanj že več kot desetletje pred razpadom Jugoslavije, ko sva oba začutila, da svoboda duha ne more več dihati v okovih ideološke discipline.

V tistem času je bila slovenska intelektualna scena razdeljena. Leninistično uredništvo študentskega časopisa Tribuna, ki so ga vodili Tomaž Mastnak, Igor Bavčar in drugi, je leta 1980 izdalo prvomajsko številko s krvavo rdečim napisom Naj živi proletarska revolucija! Na prvi pogled mladostniški slogan, v resnici pa poziv k ohranitvi razrednega boja in napad na vsako misel, ki bi si drznila misliti drugače. Osrednji članek z naslovom Proti narodnemu socializmu je bil neposreden napad na Spomenko in vse tiste, ki so hoteli misliti onkraj ideoloških dogem. Članek se je končal z obsodbo: da smo nosilci »heideggerjanske kuge«, tiste intelektualne bolezni, ki noče nadaljevati komunizma.

„Laž je postala uradna resnica. In kdo jo brani? Nevtralnost.“

Ta napad ni bil le osebni, temveč simboličen – pomenil je konec tistega kratkega obdobja svobodomiselnosti, ki se je po zaprtju revije Perspektive in prevzemu Sodobnosti počasi dušilo. Problemi, nekoč prostor svobodne misli, so postali »revija za mišljenje in pesništvo« pod vodstvom lacanomarksistov, zbranih okoli Marksističnega centra CK ZKS, med njimi Slavoja Žižka.

Namen teh preobrazb je bil jasen: utišati nas, izriniti neodvisno misel iz javnega prostora. In prav zato se je rodila ideja o Novi reviji.

Tine je maja 1980 napisal pobudo za ustanovitev nove revije – pobudo je podpisalo šestdeset najvidnejših slovenskih intelektualcev. Načrt je naletel na odpor z leve in z desne, toda po dveh letih je revija le izšla. V drugem številu je Tine v uvodniku začrtal temeljno misel: da se lahko izognemo nacionalističnim požarom le, če se narod nauči misliti politiko kot prostor razuma in ne kot mit.

Nova revija je postala prostor, kjer je slovenska misel prvič po dolgem času spregovorila svobodno – o nacionalni identiteti, o odgovornosti, o prihodnosti. Tam je dozorevala zavest, da moramo Slovenci postati politični narod. Vrhunec tega procesa je bila 57. številka Nove revije z naslovom Prispevki za slovenski nacionalni program, ki je februarja 1987 postavila temelje slovenske državnosti.

A ne gre le za revijo – šlo je za gibanje duha. Znotraj neformalnega strateškega kroga slovenskega osamosvajanja smo spoznali, da bo treba storiti še več: oblikovati ustavo bodoče samostojne države. Peter Jambrek je prevzel nalogo priprave osnutka, midva pa sva sodelovala pri konceptu in vsebini. Tine je napisal preambulo – besedilo, ki je nosilo dušo slovenske državnosti. Ker je bilo delo podprto s strani Društva slovenskih pisateljev, se je prva verzija imenovala kar »pisateljska ustava«.

To besedilo je postalo temelj današnje ustave Republike Slovenije. Napisali smo jo v dobrem letu dni, leta 1988. Objavila sta jo Igor Bavčar in Janez Janša v Časopisu za kritiko znanosti – paradoksalno, saj sta bila še nedavno povezana s partijsko strukturo. Leto pozneje je oblast Janšo zaprla, Bavčar pa je kot predsednik Odbora za varstvo človekovih pravic postal simbol civilnega odpora.

V istem času je Spomenka nadaljevala svoje raziskovanje moralne odgovornosti naroda. Njeno delo je imelo v slovenskem prostoru poseben pomen – bilo je moralni korektiv političnih premikov. V Prispevkih za slovenski nacionalni program je sodelovala z razpravo Avantgardno sovraštvo in sprava in pozneje, v Dolomitski izjavi (1991), razgalila komunistično sektaštvo med vojno in po njej. Ugotavljala je, da je treba socialistični politični sistem ukiniti, saj temelji na ideološkem sovraštvu.

Še prej pa je že v eseju Krivda in greh (1983) zapisala nekaj, kar je v slovenski javnosti zvenelo kot herezija: da je povojni pomor domobrancev zločin – tudi nad zločinci. Ta esej, napisan po tistem, ko jo je do dna pretresel intervju Edvarda Kocbeka v tržaškem Zalivu, je odprl razpravo o narodni spravi. Spomenka je prva jasno rekla, da brez priznanja zločina in brez pietetnega odnosa do vseh mrtvih – tudi do tistih z napačne strani – ne more biti demokracije.

„Če se bojite biti levičarji, boste kmalu desničarji brez alternative.“

To stališče je sprožilo vihar. Levičarji so jo napadli z vso močjo – z Josipom Vidmarjem na čelu, z grožnjami in diskreditacijami. Toda med tistimi, ki so izgubili svoje bližnje, je njen esej vzbudil globok odziv. Sorodniki pomorjenih domobrancev so prvič začutili, da jih nekdo razume brez sovraštva.

Toda ta most, komaj postavljen, se je pozneje podrl. Leta 1992 je Spomenka v Delovi Sobotni prilogi objavila članek Zaustaviti desnico, v katerem je opozorila na nevarnost, da bo desnica po osamosvojitvi ponovila vzorce iz preteklosti – tokrat s svojimi simboli in svojimi zamerami. Takrat se je začel nov val napadov, zmerjanj in izključevanja.

Bili smo tik pred resnično spravo, sva pogosto rekla – toda potem smo dočakali geslo »Zmagoslavje premaganih«, ki je vse znova postavilo na glavo.

Tine je v tistih letih opazoval, kako se tudi znotraj Cerkve razdvajajo glasovi. Nadškof Alojzij Šuštar je zagovarjal idejo sokrivde obeh strani, revolucionarne in protirevolucionarne, kot predpogoj sprave. A s prihodom kardinala Franca Rodeta se je ton spremenil – krivda je bila znova preložena le na partizane. Novo vodstvo Nove Slovenske zaveze je prevzelo ta nestrpni ton, in razkol se je poglobil.

Desnica je, kot sva pogosto opažala, začela zlorabljati posmrtne ostanke žrtev kot orožje v političnem boju. Pokop mrtvih bi moral biti pietetno dejanje, oni pa so ga spreminjali v spektakel – v militaristično procesijo, podobno tistim fašistoidnim kongresom Kristusa Kralja iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Hoteli so kolektivne prisege, nove simbole, novo ločevanje. In ko so zahtevali, da se vsem domobrancem vnaprej vrne dobro ime, sva vedela, da je to nemogoče. Med njimi so bili tudi morilci. Sprava ni opravičevanje, temveč razumevanje; pietetni pokop ni opravičilo zločina, temveč priznanje človečnosti mrtvih.

V tej točki zgodovine sva čutila, da gre za več kot politiko – da gre za dušo naroda. Na eni strani je bila želja po očiščenju in resnici, na drugi pa potreba po ohranjanju starih delitev. In čeprav je Slovenija takrat stopala v samostojnost, so bile rane še odprte. Sprava, o kateri sva govorila od začetka, je postala najtežja beseda v slovenskem jeziku.

Osamosvojitev – trenutek nepovratnosti

Ko se danes ozreva nazaj, se nama zdi, da je bilo leto 1990 središče stoletja. Vse, kar se je prej dogajalo – dolga leta duhovnega zorenja, intelektualnega upora, razprav in notranjih bojev – je v tistem času našlo svoj smisel. Slovenija je stala na pragu svobode, toda nihče še ni vedel, ali bo ta korak mogoč brez razkola, brez krvi, brez nove bolečine.

Na začetku sva oba delovala zelo protikomunistično. Po desetletjih prisile in enoumja se je to zdelo samoumevno. A sčasoma sva začela razumevati, da osamosvojitev ne bo mogoča samo proti komu, temveč predvsem z nekom — z vsemi, ki si bodo upali preseči stare meje.

Spomenka se je tedaj spomnila lastne ideje o spravi in začela delovati povezovalno: med Demosom, ki je bil politični izraz nove svobode, in opozicijo, ki je nosila izkušnjo starega sistema. Le tako, z notranjim soglasjem, je bilo mogoče izpeljati nekaj, kar bo v zgodovini ostalo kot čudež – plebiscit o samostojnosti Slovenije.

„Nevtralnost v času medijske vojne je izdaja.“

Ko je bilo treba določiti način in pogoje plebiscita, je Spomenka – tik pred zdajci, čez noč – napisala osnutek sporazuma o sodelovanju med vsemi parlamentarnimi strankami. Vodje poslanskih skupin so ga dopolnili in nekaj ur pred slovesno sejo vseh treh zborov skupščine ga podpisali pred kamerami. Brez tega sporazuma bi razprava, ki je že kazala znake razdora, lahko razpadla na očitke in prepire.

Tisti večer je bilo čutiti napetost, ki presega politiko. V dvorani je bilo zrak gosto poln dvomov, starih zamer in strahu pred izdajo. Spomenka je stopila k govornici in spomnila vse prisotne, da je zdaj trenutek, ko lahko Slovenija pokaže, da zna preseči razkol. Da je sprava, o kateri smo govorili leta, lahko prvič dejanje, ne le beseda. In zgodilo se je nekaj, kar bi danes komaj kdo verjel: zakon o plebiscitu je bil sprejet skoraj soglasno. Nekaj se je vzdržalo, toda večina je bila za – z aklamacijo, z glasom, ki je prešel v zgodovino.

„Slovenija ni Janševa. Je naša. In če jo hočemo obdržati, jo moramo braniti z vsemi sredstvi – razen z njihovo moralo.“

Plebiscit 23. decembra 1990 je bil trenutek, ko je narod spregovoril. Rezultat – 88,5 odstotka glasov za samostojnost – je bil več kot politični uspeh; bil je moralni prelom. V tistih dneh sva oba čutila, da se je zgodilo nekaj, kar presega posameznike, ideologije in stranke. A sva tudi vedela: brez predhodnega sporazuma in ideje sprave bi bil ta rezultat verjetno nižji, manj prepričljiv. Slovenci so potrebovali občutek, da gre za skupno odločitev, ne za novo delitev.

Toda še preden se je zgodil plebiscit, je bilo treba v Demosu vzpostaviti neko obliko notranjega soglasja. Tine se spominja, kako je znotraj Demosa nastalo neformalno strateško vodstvo slovenskega osamosvajanja. Sestavljali so ga Jože Pučnik, France Bučar in midva. Bili so trije možje in ena ženska, štirje glasovi, ki so poskušali v kaosu zgodovine držati ravnotežje med razumom in pogumom.

Za Tinetov osebni uspeh štejeva srečanje v Poljčah 10. novembra 1990. Tam je prepričal Franceta Bučarja, predsednika skupščine, in Janeza Janšo, takratnega sekretarja za obrambo, da je treba razpisati plebiscit – in to takoj, še pred volitvami, še pred novimi delitvami. To ni bila le politična odločitev, bila je zgodovinska zavest, da se trenutek ne bo ponovil.

Midva sva vedela, da mora Slovenija izbrati svojo pot, preden jo zgodovina znova potisne v vlogo province.

Tisti čas so pričakovanja o prihodnji državi nihala med upanjem in previdnostjo. Tine je bil prepričan, da bo nova država boljša, svobodnejša, pravičnejša od prejšnje. Spomenka je bila bolj zadržana: vedela je, da sama osamosvojitev ne prinaša še odrešitve. »Prodali smo vse, kar smo lahko,« je pozneje zapisala, »bojim se, da celo svojo dušo.«

Ta stavek je bil krik razočaranja nad poznejšimi leti, ko se je pokazalo, da smo kot narod zmogli veliko poguma za osvoboditev, a premalo modrosti za notranje soglasje. Sprava, tista duhovna nit, ki bi lahko povezala narod, se je znova razrahljala. Na desnici in levici so prevladali stari refleksi – oblast, preračunljivost, maščevanje.

Zato je bilo tudi razočaranje nad politiko razumljivo. Spomenka je kmalu po osamosvojitvi spoznala, da politika ne prenese iskanja resnice – da je njen namen uveljavljanje interesov, ne pa razumevanje. Zato se je odločila za intelektualno delo, za prostor, kjer resnica ostane vrednota sama po sebi. Tine pa je ostal zvest svojemu filozofskemu poslanstvu. Nikoli ga ni zanimala politika kot oblast, temveč kot gibanje duha. Zanimal ga je zagon, ne pogon – trenutek, ko zgodovina vztrepeta, ne pa vsakodnevno drobljenje moči.

V teh prelomnih mesecih je veliko pomenila tudi vloga Milana Kučana. Midva sva ga vedno razumela kot človeka prehoda – tistega, ki je znal zaznati, da stara Jugoslavija razpada in da bo morala Slovenija ubrati svojo pot. Kot predsednik predsedstva je znal uravnovešati pritisk federacije in željo slovenskega naroda po samostojnosti. Brez njegovega soglasja ne bi bilo odhoda slovenske delegacije s 14. kongresa ZKJ – simbolnega začetka razpada partije.

Pomembno je bilo tudi njegovo sodelovanje pri spravnem dnevu v Rogu 8. julija 1990, ko sta skupaj z metropolitom Alojzijem Šuštarjem javno izrazila pietetni odnos do vseh žrtev. To je bil trenutek, ko je slovenska zgodovina za hip zadržala dih – kot da bi resnično verjela, da je mogoče živeti skupaj, v spoštovanju do mrtvih in živih.

Midva se spominjava še enega pomembnega prizora, ki se je vtisnil v zgodovino: med pogajanji o organizaciji plebiscita je vladalo globoko nezaupanje med Demosom in opozicijo. Neki Demosov poslanec je dejal: »Če bi se Kučan zavezal, da bo, če plebiscit ne uspe, odstopil, potem bi mu verjeli.« Na naslednjem srečanju je Spomenka vprašala Kučana naravnost: »Gospod predsednik, če plebiscit ne uspe, boste odstopili?« Kučan je brez pomisleka odgovoril: »Bom.« In v tistem trenutku se je nezaupanje začelo topiti.

Ko se je nekaj mesecev pozneje razplamtela vojna, je Kučan s svojo mirnostjo in razsodnostjo preprečil, da bi se Slovenija pogreznila v kaos. Bil je tisti, ki je znal ustaviti avanturistične težnje, tudi tiste Janeza Janše, ki je v svojem vojaškem zanosu želel iti predaleč. Kučan in Dimitrij Rupel sta s treznostjo in pogajanji dosegla mednarodno priznanje Slovenije ter njen sprejem v Organizacijo združenih narodov.

Tisti dnevi so bili izpolnitev dolgoletnega hrepenenja. Ko je Slovenija postala del »elitnega kluba narodov z lastno državo«, sva oba občutila globoko tišino – tisti mir, ki pride po dolgih bojih, ko se zaveš, da si izgovoril besedo, ki se je stoletja pripravljala: Slovenija.

A hkrati sva vedela: svoboda je samo začetek, ne konec zgodbe. In čeprav smo postali narod z lastno državo, še nismo postali spravljena skupnost. Pot do tega bo, sva si rekla, še daljša od poti do osamosvojitve.

Sprava in njene sence – med zločinom, pietetom in pozabo

Sprava je bila in ostaja najtežja beseda slovenske zgodovine. Od trenutka, ko je Slovenija postala samostojna država, sva vedela, da bo prihodnost te države odvisna od tega, ali bomo znali živeti s preteklostjo. Toda namesto da bi odprli pot spravi, smo se v njej znova zapletli.

Midva sva spravo vedno razumela kot temeljno pripravljenost človeka, da se odpove sovraštvu – ne kot pozabo, ampak kot priznanje resnice, kot spoštovanje mrtvih in spoštovanje živih. Včasih sva rekla: nasprotje sprave ni razlika, ampak sovraštvo. Sprava pomeni sodelovanje vseh in vsakogar, ne glede na versko, ideološko ali politično pripadnost. Koliko manj bi bilo tragedij, če bi Slovenci med drugo svetovno vojno zmogli to spoznanje! Koliko manj žrtev bi padlo, če bi se že takrat znali boriti skupaj proti okupatorju, namesto drug proti drugemu.

„Čas ni na naši strani. Ampak mi smo na strani časa – če se zdaj zbudimo.“

SLOVENIJA JE PRODALA VSE

Toda zgodovina je neizprosna. Po vojni se je revolucija utrdila z maščevanjem, z zunajsodnimi poboji in molkom, ki je trajal desetletja. Ko je Spomenka leta 1983 v eseju Krivda in greh zapisala, da je povojni pomor zločin, tudi če so bili žrtve sami zločinci, je razprla rano, ki še danes krvavi. Tedaj je bila to prva resna obsodba zločina znotraj slovenske intelektualne javnosti. In hkrati prvi poskus, da bi razumela, kako se narod lahko spravi sam s sabo.

Predlagala je, da bi postavili spomenik z napisom Umrli za domovino – spomenik, ki bi enako objel partizane in domobrance, ker so vsi verjeli, da se borijo za domovino, vsak za svojo, ljubljeno, izsanjano. To ni bil poskus izenačevanja krivde, temveč priznanje človečnosti, priznanje, da smrt v vojni ne sme biti orodje politike.

Toda ko sva upala, da bo ta misel dozorela, se je zgodilo nasprotno. Namesto sprave je prišlo novo sektaštvo – desnica je prevzela vlogo, ki jo je imela nekoč levica: postala je moralno razsodnica, ki deli narod na »naše« in »njihove«. Pokopi mrtvih so postali spektakli, ne tiha dejanja pietete. Namesto molka so prišle fanfare in prisege, podobne tistim iz tridesetih let, ko so množice prisegale Kristusu Kralju in vodjem.

Ko so danes nekateri zahtevali, da se vsem domobrancem vnaprej vrne dobro ime, sva vedela, da to ne gre. Antigona je pokopala brata, čeprav je bil razglašen za izdajalca – toda ni ga razglasila za junaka. Pietetni pokop ni opravičevanje, temveč priznanje bolečine. A v Sloveniji je postalo obratno: mrtvi so znova orožje, njihovi kosti gorivo v političnih bojih.

Tine je večkrat opozarjal, da dokler je Cerkev znala govoriti o sokrivdi obeh strani, je bilo upanje na spravo. Nadškof Alojzij Šuštar je to znal – govoril je mirno, spravljivo, odgovorno. Potem pa je prišel Franc Rode, s trdo besedo in nepopustljivostjo, ki je znova razdelila narod. Nova Slovenska zaveza je postala militantna v imenu resnice, Zveza borcev pa je na drugi strani otrpnila v staro obrambno držo. Dva pola, ki se hranita drug z drugim – kot siamska dvojčka, zvezana s preteklostjo, ki je nočeta preboleti.

Tako je Slovenija po osamosvojitvi znova padla v svoj stari refleks: namesto skupne prihodnosti smo začeli iskati, kdo je bolj kriv in kdo bolj zaslužen. Sprava je postala geslo brez dejanj, brez človečnosti.

In tu se začne tudi zgodba o Janezu Janši. Midva sva ga spoznala že v osemdesetih letih, ko je bil eden od simbolov odpora. Bil je mlad, pogumen, odločen, toda v njem je bilo vedno nekaj trdega, neizprosnega. Takrat je bil to pogum, danes je to trma, ki postaja nevarna. Ko sva ga v Poljčah leta 1990 skupaj s Pučnikom in Bučarjem prepričevala o plebiscitu, sva še verjela, da v njem tli iskra državotvornosti. A že takrat je bilo jasno, da ima v sebi tudi nekaj drugega – željo po moči, po prevladi.

Danes, ko Janša javno govori, da ni dovolj, da SDS zmaga na volitvah, da mora imeti dvotretjinsko večino, da bi »preoblikovala državo«, vidiva nevarno ponovitev zgodovine. Takšne zahteve spadajo v totalitarne režime, ne v demokracijo. V demokraciji je oblast razdeljena, ne posedovana. Janša je, v svojem načinu vladanja in v razumevanju moči, resnični dedič obeh totalitarizmov, ki sta zaznamovala slovensko preteklost – klerikalnega in boljševističnega.

Zato sva vedno opozarjala: če bo Slovenija dopustila, da oblast postane absolutna, bo izgubila dušo, ki jo je s tolikšno bolečino pridobila v času osamosvojitve. To govoriva, čeprav sva tudi sama občutila težo režima – Tine je izgubil pravico do poučevanja na univerzi, Spomenko so izključili iz partije in njen esej Krivda in greh so za tri leta zaklenili v bunker. Udba naju je opazovala, v hiši je potekala celo nočna preiskava. Vse to sva preživela, toda vedno z vero, da se narod lahko iz teme prebije v svetlobo.

Zato naju danes toliko bolj boli, da je svoboda, ki smo jo dosegli, znova postala polje strahu in delitev.

Sprava ni nekaj, kar bi se zgodilo enkrat za vselej; je proces, nenehno delo na sebi, delo naroda, ki mora znati priznati zlo in obenem ohraniti človečnost. V tem je njena veličina in njena težava.

Leta 2017 je bil v Ljubljani, na Kongresnem trgu, postavljen spomenik vsem žrtvam vojn 20. stoletja. Na njem je Župančičev verz o domovini, ki naj bi simboliziral skupnost vseh umrlih. A midva sva bila ob njegovem razkritju tiha. Spomenka se dogodka ni udeležila. Zakaj? Ker spomenik ne združuje, temveč ločuje – dva stebra, ki stojita drug proti drugemu, kot simbol našega razkola, ne sprave.

Že leta prej je Spomenka predlagala spomenik v obliki obeliska, ki bi združeval vse mrtve – brez razlik, brez ločevanja. Tisto, kar so postavili, pa simbolno podaljšuje našo shizmo v prihodnost. Kot bi hoteli reči, da se nikoli ne bomo spravili, da bomo deljeni za vedno.

Zato se odkritega spomenika nisva mogla udeležiti. Kajti dokler bo Slovenija postavljala simbole, ki razdvajajo, in dokler bodo mrtvi ostajali orožje v političnih bitkah, sprave ne bo.

Morda je največja ironija naše zgodovine prav ta: da smo se kot narod znali poenotiti, ko je šlo za osamosvojitev, in razdeliti, ko je šlo za življenje v svobodi. V vojni smo znali stati skupaj, v miru pa ne več.

Sprava bi pomenila, da končno razumemo, da je vse, kar smo – svetlo in temno, junaki in zločinci, uporniki in izdajalci – naša zgodovina. Da se je iz nje treba učiti, ne živeti proti njej.

Dokler tega ne bomo razumeli, bo Slovenija sicer imela državo, a ne bo imela miru.

Kaj smo naredili – razmislek o Sloveniji danes

Ko sva pred desetletji sanjala o samostojni Sloveniji, sva verjela, da svoboda prinese tudi duhovno rast. Verjela sva, da bomo iz zgodovinske bolečine stopili modrejši, mirnejši, da bomo znali živeti skupaj – ne kot zmagovalci in poraženci, ampak kot ljudje, ki so spoznali ceno svobode. Danes, ko gledava nazaj, si morava priznati: uspelo nam je ustvariti državo, toda izgubljamo njeno dušo.

Sprva se je zdelo, da bo šlo drugače. Imeli smo zanos, občutek enotnosti, vero, da se nekaj velikega začenja. A že kmalu po osamosvojitvi so se na površje vrnile stare navade – oblastne, pohlepne, samoljubne. Iz socialistične nomenklature je počasi zrasla nova buržoazija, nova elita, ki je znala izkoristiti spremembo sistema. Spomenka je to videla od blizu, ko je bila še poslanka: isti obrazi, le slogani so bili drugi. Zato se je odločila umakniti – iz politike v intelektualno delo, iz vsakodnevne borbe v prostor misli.

Politika zahteva zvestobo interesu, intelektualno delo pa zvestobo resnici. Ti dve zvestobi se redko srečata.

Tine je vedno govoril, da ga politika kot oblast ne zanima – zanimajo ga samo tisti trenutki, ko se v narodu prebudi duh. Ko se zgodovina zgosti in človek začuti, da je del večje poti. Vse drugo – drobno, vsakodnevno, pragmatično – ga je vedno bolelo, ker ga je odtrgalo od bistva, od filozofije. Zato se nikoli nisva spraševala, zakaj nisva postala politika. Bila sva tam, kjer sva morala biti – v središču razmišljanja, ne v središču moči.

A čeprav sva se umaknila, nisva prenehala gledati. Slovenija je šla svojo pot – nekoč ponosno in pogumno, danes zmedeno, razcepljeno, pogosto utrujeno od same sebe.

Najin stavek, ki je pozneje postal naslov mnogih razprav, je bil preprost: Prodali smo vse, kar smo lahko – celo svojo dušo. To ni bil očitek nekomu drugemu, temveč žalostno spoznanje o nas vseh. Prodali smo javni prostor, resnico, spomin, solidarnost. Prodali smo skupnost za posamezne koristi. Vse, kar je nekoč imelo moralno težo, se je spremenilo v tržno vrednost.

Vse manj nas povezuje nekaj, kar bi lahko imenovali skupno dobro. Država, ki je nastala iz ideala, je postala prostor preračunljivosti. Demokracija, ki naj bi temeljila na sodelovanju, se je spremenila v areno sovražnih taborov.

A vendar – kljub vsemu – ne moreva in nočeva verjeti, da je to konec zgodbe. Verjameva, da se narod, ki je zmogel vstati iz stoletij podrejenosti in ustvariti lastno državo, lahko znova nauči živeti iz duhovnih temeljev. Da lahko najde ravnotežje med svobodo in odgovornostjo, med resnico in usmiljenjem.

Midva sva že zgodaj razumela, da država sama po sebi ni smisel, temveč sredstvo – prostor, v katerem naj bi človek lahko bil človek. A ta prostor lahko živi samo, če ga napolnimo z vsebino, z dostojanstvom in spominom.

Najino življenje je bilo prepleteno s slovensko zgodovino – z njenimi najvišjimi trenutki in z njenimi najglobljimi ranami. Spominjava se vseh ljudi, ki so v tistih letih verjeli, da se da spremeniti svet. Nekateri so padli, drugi so se umaknili, tretji so postali cinični. A brez njih bi bili danes samo zgodovinska opomba.

Morda je največji izziv, ki ga Slovenija danes ima, ta: da se znova nauči verjeti v prihodnost. Ne v prihodnost kot politični program, temveč kot skupni smisel. Da prenehamo živeti drug proti drugemu – levi in desni, partizani in domobranci, verniki in neverniki – in začnemo živeti drug z drugim.

Sprava ni končni cilj, je vsakodnevna naloga. Tako kot svoboda ni enkrat pridobljena, temveč vsak dan znova izbojevana.

Zato, ko govoriva o osamosvojitvi, ne govoriva o preteklosti, temveč o nalogi, ki še traja. Osamosvojitev je bila samo začetek – pot do samostojnosti duha se še nadaljuje.

Če bi naju danes kdo vprašal, kaj sva želela, bi odgovorila preprosto: da bi Slovenija postala domovina vseh svojih otrok. Da bi vsak lahko rekel »moja domovina« brez strahu, brez zaničevanja drugega. Da bi mrtvi počivali v miru in živi našli mir v resnici.

Vse drugo – vse politike, vse ideologije, vse boje – bo nekoč odpihnil čas. Ostalo bo samo tisto, kar ima dušo.

In prav zato danes, po letih razmišljanj, po vseh besedah in razočaranjih, ostaja ena sama misel: še vedno verjameva, da se ta narod lahko reši. Da se lahko spravi sam s sabo, če se le ne boji pogledati resnici v oči.

Slovenija je preživela mnogo hujše preizkušnje. Preživela bo tudi to. A le, če bo znala znova ljubiti svojo resnico – ne kot orožje, temveč kot temelj.

To je najin spomin – in najin dolg do prihodnosti.

VIR: SH in TH objavljeni eseji