EVROPSKI VOJNI HUJSKAČI

Izziv za Evropo kako ostati svetovni odločevalec?

Razumevanje sodobne mednarodne ureditve

Razumevanje sodobne mednarodne ureditve v javnosti je na neki način idealistično, zasnovano na večni, a nikoli uresničeni želji po trajnem in pravičnem miru. Žal pa mir, ki ga živimo ali upamo, da ga bomo živeli, ni niti trajen niti pravičen. Mir, v katerem živimo in ki mu pravimo tudi jaltski mir, je odraz prelivanja krvi med drugo svetovno vojno in dogajanj po koncu hladne vojne, ki za velik del sveta v resnici ni pomenil miru. Da bi razumeli koncept miru, o katerem v geopolitiki tako radi govorimo, se moramo ozreti v preteklost.

Sodobni model mednarodne ureditve, čeprav še vedno evropocentričen, izvira iz miru, ki je sledil materi vseh velikih evropskih vojn, tridesetletni verski vojni med letoma 1618 in 1648. V nekaterih predelih Evrope je ta vojna vzela kar polovico prebivalstva, zato velja za eno najkrvavejših evropskih vojn. Vestfalski mir je Evropi in svetu prinesel koncept suverenih nacionalnih držav. Na njegovem temelju se je skozi vojne razsvetljenega absolutizma in Napoleonove vojne izoblikoval koncert velikih evropskih sil, ki je prinesel prvo daljše obdobje relativnega miru na celini, vse do začetka prve svetovne vojne. Tej je sledil versajski mir z Društvom narodov in prvim neuspešnim poskusom kolektivne varnosti. A ta mir je ustvaril plodna tla za razmah totalitarizmov, ki so svet pahnili v drugo svetovno vojno s podaljškom hladne vojne.

Naivna pričakovanja o dometu jaltskega dogovora

vojni hujskači

Kot rezultat druge svetovne vojne se je oblikoval jaltski mir, ki je bil v razmerah hladne vojne le mir v Evropi. S konceptom prepleta koncerta velikih sil v Varnostnem svetu in kolektivne varnosti v Organizaciji združenih narodov (OZN) je pomenil korak naprej v iskanju trajnega miru. A kljub relativnemu miru v Evropi je ta mir v drugih delih sveta zahteval milijone življenj, od Bližnjega vzhoda do Vietnama in drugod. Šele konec hladne vojne je omogočil poskus oblikovanja nečesa, kar bi lahko imenovali trajen in vsaj pretežno pravičen mir. Mnogim narodom je bila omogočena pravica do lastne države, mednje sodimo tudi Slovenci. Evropi je bila po stoletjih krvavih vojn ponujena priložnost, da se poveže v to, kar imenujemo Evropska unija (EU). Omogočen je bil največji val demokratizacije sveta, zaradi katerega je ameriški politični mislec Francis Fukuyama razglasil »konec zgodovine«. A vsi niso sledili duhu časa, med vodilnimi pa je bil ameriški politolog Samuel Huntington z idejo spopada civilizacij, ki je bil po njegovem prepričanju neizbežna naslednja faza človeštva v iskanju trajnega in pravičnega miru.

Težava jaltskega miru po koncu hladne vojne je bila v pričakovanju, da bo prevlada zahodnega modela kapitalizma, države blagostanja, demokracije in vrednotnega sistema človekovih pravic prinesla trajen in pravičen mir. Da to ne bo enostavno, se je pokazalo že ob prvih težavah mirovnih intervencij pod okriljem OZN, od zahodnega Balkana in Somalije do drugih območij. To se je le potrdilo z zlomom zahodnega intervencionizma, tudi pod okriljem OZN, ki se je simbolično zgodil z umikom iz Afganistana leta 2021. Ta umik je sprožil akutno fazo krize obstoječe ureditve mednarodnih odnosov, vključno s sistemom kolektivne varnosti OZN. To pa je sovpadalo z oslabitvijo globalne moči države, ki je dejanski steber jaltskega miru in aktualne mednarodne ureditve, torej Združenih držav Amerike (ZDA). Kljub pomembni vlogi Sovjetske zveze so bile od leta 1945 naprej prav ZDA tiste, ki so ta sistem ohranjale, vključno z OZN. ZDA so bile v tem času dejansko edina realna globalna vojaška in gospodarska sila. Sovjetska zveza kljub vojaški moči tega nikoli ni bila v resnici. Zato ni presenetljivo, da oslabitev moči ZDA sovpada z oslabitvijo tako jaltske ureditve kot sistema OZN.

Začetek oslabitve ni leta 2001, temveč dve desetletji prej

Proces oslabitve ZDA in jaltskega miru se ni začel z rusko agresijo na Ukrajino leta 2022, vojno v Iraku leta 2003 ali dogodki 11. septembra 2001. Simbolno se je začel že leta 1979, z vzponom Kitajske, iransko revolucijo in konservativno revolucijo na Zahodu, ki sta jo sprožila Margaret Thatcher in Ronald Reagan. Vojna v Ukrajini je le izpostavila, da je nova velika vojna, ki bi lahko bila podlaga za nov globalni mir oziroma novo mednarodno ureditev, ne le mogoča, temveč celo zelo verjetna. Spoznali smo, da se čas jaltskega miru izteka in da se mora zlasti Evropa na to pripraviti.

Sedanji model mednarodnih odnosov je izčrpan, saj ne odraža realnega razmerja sil in moči v svetu. Jaltski mir s sistemom OZN danes ne odraža dejanskih razmerij moči, kjer izstopa predvsem vzpon Azije s Kitajsko in Indijo na čelu. Če je bil v letih po koncu druge svetovne vojne Zahod vodilni del sveta, danes to postaja Azija. Kitajska je postala tovarna sveta in najhitreje rastoča tehnološka ter vojaška sila. Na neki način ponavlja globalni vzpon ZDA v 19. in 20. stoletju. Ob takšnem prenosu globalne moči neizogibno sledi prilagoditev sistema mednarodne ureditve, ki bo moral biti bolj ukrojen po meri in pričakovanjih Azije ter manj Zahoda. Ni pa nujno, da bo to potekalo mirno in brez konfliktov, še posebej ob političn-ideoloških razlikah med državami, zlasti med pretendenti za položaj globalne velike sile.

Pričakovati, da se bo zahodni model kapitalizma, države blagostanja, demokracije in vrednotnega sistema človekovih pravic ohranil, je zato nerealno. Dejstvo je, da imamo poleg demokracij vse več hibridnih in odkrito avtoritarnih režimov, ki so, v nasprotju s podobnimi modeli v preteklosti, gospodarsko relativno uspešni in konkurenčni do zdaj prevladujočemu zahodnemu modelu. Še več, celo nekatere zahodne demokracije se preoblikujejo v hibridne (primer Madžarske pod Orbanom) ali plutokracije (ZDA pod Trumpom). Čeprav populisti navajajo vrsto vzrokov, je temeljni vzrok v poglabljanju družbenih neenakosti in nezmožnosti elit demokratičnih držav, da bi uspešno odgovorile na socialne izzive, ki jih je prinesla globalizacija in gospodarski vzpon Azije. Priča smo tehnološkemu zaostajanju Zahoda in koncentraciji družbene moči v rokah vse manjšega deleža prebivalstva, ob hkrati krčenju srednjega razreda kot nosilca delujoče demokracije. Posledica tega je oslabitev demokracij.

V mednarodnih odnosih to prinaša krepitev vloge moči in sile, zmanjšanje možnosti za iskanje kompromisa ter spoštovanje dogovorjenih norm in pravil. To se nazorno odraža v odnosu držav do Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC) in institucij OZN nasploh. V teh okoliščinah se je vrnila klasična realpolitika oziroma transakcijski odnosi, v katerih prevladujeta moč in sila. Vrnila se je logika ničelne vsote, kar je prostor za kompromis in dogovor skrčilo. Posledično so se vrnile težnje velikih sil po ozemeljski ekspanziji in obvladovanju prostora. Rusija si želi obvladovati prostor nekdanje Sovjetske zveze, zlasti njen slovanski del z Ukrajino in Belorusijo, ter Srednjo Azijo, saj meni, da na ta način ohranja svojo globalno moč in mednarodni položaj. Trumpove ZDA želijo povrniti nadzor nad zahodno poloblo, kjer izstopa Panamski prekop, pa tudi nad Grenlandijo, ki je pomemben del dostopa do Arktike. Ta postaja pomembna globalna trgovinska pot in vir surovin. Kitajska si z zavzetjem Tajvana in akvatorija Južnokitajskega morja želi zaokrožiti svoj nacionalni geografski prostor ter skozi projekt svilne poti zagotoviti nadzor nad surovinami in trgi.

S tem se orisuje model novega globalnega miru, ki bo, kot kaže, svojevrsten koncert velikih globalnih sil, ki bodo obvladovale svet skozi sistem medsebojnih trgovinsko-carinskih sporazumov in mrežo interesnih sfer, podprt z ravnovesjem moči, temelječim na gospodarski, vojaški in tehnološki moči. Pri tem še ni povsem jasno, kdo vse bo del tega koncerta.

Položaj Evrope in izzivi EU

Takšen globalni model pa EU in Evropo postavlja pred eksistencialno dilemo: ne le kako ohraniti sedanje blagostanje, temveč tudi kako preživeti. Nobena posamezna evropska država ne bo del globalnega koncerta velikih sil. Evropa to lahko postane le kot povezana celota, zelo verjetno kot razširjena EU, ki bo s sistemom sporazumov vključevala tudi države, kot sta Združeno kraljestvo in Norveška, ter države zahodnega Balkana. Takšna EU si bo morala zagotoviti mednarodnopravno subjektivnost in tako ohraniti ne le obstoječe blagostanje, temveč tudi pogoje za prihodnjo rast in razvoj. Hočeš nočeš bo morala EU pridobiti dodatne atribute države: poleg ekonomske tudi fiskalno unijo z lastnimi finančnimi viri, neodvisnimi od prispevkov držav članic, ter obrambne zmogljivosti in usklajeno zunanjo politiko.

Ob tem mora zagotoviti notranji ustroj, ki bo zagotavljal njeno demokratičnost in enakopravnost tako držav članic kot državljank in državljanov. Gre za. velik in zahteven izziv, pri katerem glede na mednarodne razmere pravzaprav ni prostora za neuspeh. Neuspeh bi namreč razbil EU in vodil v zmanjšanje blagostanja vseh Evropejcev. To pa je vizija, za katero verjamem, da ni sprejemljiva za večino Evropejcev.

VIR:IFIMES