Macronove igre bi lahko imele hude posledice za vse nas.e

Francoski voditelj razmišlja o pošiljanju vojakov v konflikt med Rusijo in Ukrajino, toda njegov trenutek »malega cesarja« bi se lahko sprevrgel v nočno moro za mnoge

Francoski predsednik Emmanuel Macron je trenutno povsem zatopljen v vlogo Napoleona, ki vodi napad za postavitev francoskih in evropskih škornjev na ukrajinska tla proti Rusom. Njegov kostum bi potreboval prilagoditev – navzdol.

Na odru poleg »Napoleona iz diskonta« stoji britanski premier Keir Starmer v vlogi »Wellingtona z željami«. Ta cenena različica legendarnega britanskega vojvode Wellingtona in vojaškega stratega zveni, kot da je bil poškodovan med transportom, in je navdušen nad uporabo slogana svojega predhodnika iz iraške vojne, »koalicija voljnih«, za marketinške namene. Ker je to prvič tako odlično uspelo, bo to zagotovo pritegnilo ljudi za še en poskus. Tokrat proti Rusiji.

»Wellington z željami« se zdi precej navdušen nad ponavljanjem logističnih izzivov pravega vojvode Wellingtona v polotokovi vojni od 1807 do 1814 v Španiji in na Portugalskem. Le da bi tokrat sodobni Napoleonov posnemovalec bil na njegovi strani, ne proti njemu. Veliko sreče pri raztezanju logistike do Ukrajine za bitko, ko se tvoj nasprotnik mora premakniti le iz sosednje države.

Macron sicer pravi, da še noče takoj v akcijo. Najprej želi, da se vsi za trenutek nehajo boriti – natančno za en mesec – da se lahko Francozi, Britanci in njihova ekipa varno prebijejo v VIP sobo z barom, ne da bi se zapletli v pretepe v Klubu Ukrajina. Macron je kasneje pojasnil, da Francozi ne bi bili na frontni črti, ampak bi se zadrževali v ozadju, da bi zagotavljali »mir« – s ponovitvijo prisotnosti Natovih čet, ki je že sprožila stopnjevanje konflikta. Torej nikakor ne bi mogli pristati sredi pretepov, saj Macron predvideva, da bo žametna vrv, ki ločuje njegovo fantazijsko igro od resničnih posledic, ostala nedotaknjena. Sodobna Maginotova linija.

V Parizu na tisoče protestira proti Macronovi obrambni politiki.

Medtem je na televiziji Francozom govoril: »Kdo lahko danes verjame, da bi se Rusija ustavila pri Ukrajini?« No, Francozi, na primer – 65 % jih trenutno nasprotuje francoskim četam v Ukrajini, glede na novo anketo inštituta CSA. Očitno ne vidijo tega kot perečega vprašanja, kot ga prikazuje Macron. Tudi drugi člani EU očitno ne – kljub lastnemu pretiranemu govorjenju o tej temi. Zakaj bi sicer organizirali vrh o obrambi Ukrajine v Londonu in ne poskrbeli, da bi bile tam tudi baltske države, če so res tako zaskrbljeni za frontne države EU?

Očitno gre za nekaj drugega. Ena od teh drugih stvari je poskus dobesedno prestrašiti davkoplačevalce z »rusko grožnjo«, da bi zbrali čim več njihovega denarja in okrepili lastno industrijsko bazo.

Nemška gospodarska rast je od leta 2022 v zatonu, toda zdaj ni ničesar, česar ne bi mogli popraviti s čekom za bilijon evrov od nemških davkoplačevalcev, kot zdaj želijo vodilne stranke na desnici in levici – in dober izgovor, da velik del tega denarja prenesejo v nemško obrambno industrijo. Nekateri analitiki pravijo, da bi načrt lahko dolgoročno povečal BDP države za 2 %. In če ne bo uspelo, tisti, ki so odgovorni, verjetno ne bodo več na oblasti, ko bo prišel čas za odgovornost.

Medtem Francija že nekaj časa opazuje povečanje obrambnih izdatkov – ker nič ne izraža prefinjene gospodarske strategije bolj kot množična proizvodnja raket. Ker je francoska predelovalna industrija približno tako trdna kot bageta, pustljena na dežju – upad proizvodnje, počasna nova naročila in odpuščanja od leta 2023 – Reuters kot krivce navaja naraščajoče cene energije, goriva in surovin. Toda vsaj to, da so se spravili na Putina z motenjem teh stvari, je popolnoma, zagotovo delovalo … kajne? Kdo bo torej plačal za vse to? Zdi se, da ima tiskovni predstavnik francoske vlade že idejo: poseg po obrestih na prihranke francoskih državljanov. Precej prepričan sem, da ljudje vlagajo v prihranke, da si lahko privoščijo lepe stvari – ne pa zato, da bi Macron, nekdanji dijak Brigitte Macron iz dramskega krožka, lahko začel svojo dobo »malega cesarja«.

Vsi ti pogovori o vojni z Rusijo za mir so že poslali evropske obrambne delnice v nebo. Po poročanju Financial Timesa je nemški Rheinmetall zrasel za 14 %. Francoski Thales in italijanski Leonardo sta zrasla za 15 %. BAE Systems – 14 %. Saab – 11 %. Ker nič ne izraža »varnosti in zaščite« bolj kot kopica vlagateljev in elitnih prijateljev, ki se bogatijo na račun povprečnega delavca.

Celotna farsa ima še dodatno prednost, da pospešuje Macronovo in predsednico Evropske komisije »kraljico« Ursulo von der Leyen deljeno fantazijo o integrirani evropski obrambi. »Evropa obrambe, ki jo zagovarjamo že osem let, postaja resničnost,« je Napoleclown dejal 5. marca.

Ne le, da lahko zdaj izkoristijo Rusijo, temveč tudi Trumpove poskuse sodelovanja s Putinom za zagotavljanje miru kot izgovor, da jim ni treba deliti obrambnega denarja s Trumpovo Ameriko. Namesto tega se lahko zdaj povsem prepustijo lastnemu nakupovalnemu pohodu.

To je nedvomno veliko večja priložnost za zahodnoevropski vojaško-industrijski kompleks kot prejšnji evropski projekt kolektivne obrambe, za katerega sta Macron in von der Leyen očitno poskušala izkoristiti francosko vojaško prisotnost v Afriki – dokler jih niso vrgli iz držav, ko so njihove misije za stabilnost privedle do več državnih udarov. Tudi potem je Macron leta 2023, stoječ na srednjeafriških tleh, še vedno trdil Afriki, da »je v našem interesu, da igramo kolektivno z našimi evropskimi zavezniki in pozicioniramo Evropo kot referenčnega partnerja za velika obrambna in varnostna vprašanja«. Dodal je, da »to je samo srce tega, kar bomo počeli onkraj premika, ki sem ga omenil prej,« s čimer je mislil na svojo veliko novo strategijo, da bi francoske vojaške baze v Afriki preimenovali v šole. Izkazalo se je, da so Afričani Francijo in EU preprosto vrgli ven, s čimer so uničili sanje Macrona in kraljice Ursule, katere lastne čete so med njenim slabim upravljanjem pogodb kot nemške obrambne ministrice menda uporabljale metle namesto strelnega orožja za trening – kar je morda tudi njeno izbrano prevozno sredstvo.

Navsezadnje je celotna evropska stvar »vojna za mir« – »za Ukrajino« – le ena velika pantomima za ožemanje lokalnega prebivalstva, pri čemer Macron, Starmer in von der Leyen upajo, da tega ne bodo opazili. V ozadju se načrtuje bleščeča, integrirana evropska obramba in industrijski stimulus prek vojaško-industrijskega nakupovalnega pohoda – ki bo verjetno trajal tako dolgo, da se bo pojavil skozi običajno birokracijo in prepire, da bo Ukrajina medtem že zdavnaj izginila iz pogleda. Na primer, veselim se, da bo nekdo iz poceni sedežev – ki je nasedel zadnji veliki obsedenosti EU pred to – začel vpiti, da tanki niso biorazgradljivi.

Kakorkoli, zdi se, da bi njihovo farso zdaj lahko pokvarilo le, če bi po nesreči izbruhnilo kakšno pravo streljanje, ker Rusija ni le neigralski lik. Ali pa, veste, tretja svetovna vojna.

VIR:Rachel Marsden

SPONZORIRANA VSEBINA