Kako daleč seže “lojalnost” Slovenije do ZDA?

Kako daleč seže lojalnost Slovenije do ZDA? Oziroma ali gre vdanost onkraj obrambnih in varnostnih vprašanj in vključuje tudi ekonomske odnose?

V triintridesetih letih je vabilo prišlo samo nekajkrat in tudi zdajšnji sestanek premiera z ameriškim predsednikom v Ovalni pisarni je sledil dolgemu premoru. Obiski slovenskih predsednikov vlade v Washingtonu so vedno Dogodek.

Redka slovensko-ameriška sre­čanja so za vsakokratnega ministr­skega predsednika prestiž, vendar za domačo rabo in razmeroma ob­robnega pomena. Učinki obiskov na najvišji ravni so drugje. Sčaso­ma se venomer zvedejo na eno in isto – noben sprejem v Beli hiši ni zastonj. Ima ceno, in to plača gost. Tudi Robert Golob ni dobil termi­na pri Joeju Bidnu zato, da bi se mu odhajajoči predsednik zahvalil za sodelovanje pri veliki izmenjavi zapornikov med Zahodom in Rusijo, ki se je zgodila letos poleti. To so otročje reči za tiste, ki so preveč vneto prebirali Emila in detektive.

Odnosi z Združenimi državami Amerike so preveč neizenačeni, da zadrege ne bi bile neizbežne in podrejenost vgrajena v dvostran­sko razmerje. V delikatnim polo­žaju vizavi politično še zmeraj naj- močnejše sile na svetu težko shaja marsikatera druga država, navse­zadnje je celotna Evropska unija tako rekoč ameriška kolonija. Ampak zgodovina relacij Slovenije z ZDA je še posebej zagatna.

Prevečkrat se je znašla v polo­žaju, ko ji ameriška administracija narekuje ali predlaga, priporoča, svetuje in vpliva na odločitve. Podrejanje je bilo razvidno v času dveh predsedovanj svetu Evropske unije, pri vodenju Ovseja, Organi­zacije za varnost in sodelovanje v Evropi, ponižnost do Washingtona je opazna med aktualnim man­datom v varnostnem svetu Zdru­ženih narodov, nestalno članstvo Slovenije je bilo ameriška ideja. Ko je treba vztrajati pri izhodiščih slovenske države in deklariranih načelih tukajšnje zunanje politike ali temeljnih človekovih pravicah, je ta država pogosto dala prednost »dobrim« političnim odnosom z Združenimi državami. Pri tem je dvostranski odnos nemalokrat zdrsnil pod raven dostojnosti. Zato je problem, kako daleč seže lojalnost z državo onstran Atlanti­ka oziroma ali vdanost vključuje tudi ekonomske odnose. Že zave­zanost na političnem nivoju, ob dogajanju v Gazi, je sramotna in ponižujoča.

Premier je tik po srečanju po­skušal šarmirati domačo javnost z izjavo: »V dolgem in zelo odkritem pogovoru sva s predsednikom Bid­nom govorila o marsičem  nisva se strinjala o vsem.« Razlaga o nekoliko drugačnih pogledih« od sogovornikovih se je nanašala na bližnjevzhodne razmere, pri čemer se ima Golob za odkritega kritika ravnanja Izraela v vojni v Gazi. Pretekli mesec, v govoru na splošni razpravi svetovnih vodite­ljev ob začetku generalne skupšči­ne Združenih narodih, je pozval Benjamina Netanjahuja, naj ven­dar konča vojno. Apel je teatralno podkrepil z udarjanjem po govor­niškem pultu. Toda v kontekstu sprenevedave slovenske zunanje politike do vojne na Bližnjem vzhodu bi gesto težko razumeli za resno in verodostojno politično stališče. Uradna Slovenija dogaja­nja v Gazi ne poimenuje s pravim imenom, genocida ni v njenem besednjaku, obsoja abstraktno in ne omenja agresorske države; simptom tega so lahkotne floskule, v katere se zateka zunanja mini­strica, in siceršnja uporaba pasiva, ki ustvarja vtis, kot da se sistema­tično ubijanje civilistov, otrok, hu­manitarcev in etnično čiščenje pa­lestinskega naroda dogajajo sami od sebe.

Ampak obisk v Washingtonu odpira drugo raven, jedrski biznis. Razpira vprašanje, ali gre privrženost ameriškemu partnerju dlje od Ukrajine, obrambnih in varnostnih vprašanj. Golob je čisto na kratko in skoraj mimogrede povedal, da sta se z gostiteljem pogovarjala o sodelovanju na področju energetike. Biden mu je omenil Westinghouse in izrazil interes za sodelovanje pri gradnji drugega bloka jedrske elektrarne. Ameriško jedrsko podjetje, ki ima že en delujoč reaktor v Sloveniji, je »edino, ki ima pri nas zgodovino in reference, zato bo morda imelo prednost pred ostalimi«, je po pogovorih komentiral premier, o tem naj bi se odločalo »v prihodnjih mesecih in letih«. Lobistične dejavnosti na različnih ravneh že potekajo. Med ponudniki so francosko državno podjetje EDF, Electricite de France, ameriški Westinghouse, prvo in drugo sta že vrsto let v finančnih težavah, in južnokorejski proizvajalec KHNP, ki bo gradil nova bloka nuklearke na Češkem. Ker »morajo majhne države žrtvovati veliko, da upravičijo strateški pomen obiska«, kot je te dni komentiral” eden od strokovnjakov za mednarodne odnose, je upravičen dvom, kako se bo odločila Slovenija. V kontekstu washingtonskih dogovorov o visokem tehnološkem sodelovanju, vključno z umetno inteligenco in projekti vesoljske tehnologije, je bliže odločitvi za zastareli jedrski blok s tisoč in več megavati in dlje od sodobnih majhnih modularnih reaktorjev. V širšem smislu gre tudi za vprašanje, ali država razmišlja o preskrbi s primerno in dejansko potrebno energijo za splošno priznane resne potrebe v prihodnje ali pa želi proizvajati električno energijo v enormnih količinah tudi za raznorazno mešetarjenje, rudarjenje in podobno. V iskanju enoznačnih odgovorov med Evropo in Ameriko se Slovenija prilega monolitu ostankov tranzicijskih držav na vzhodu, ki povezuje svoje varnostne interese z ekonomskimi in političnimi odnosi. Kljub članstvu v Evropski uniji se varnostno naslanjajo na Združene države, na njihove tehnologije, investicije, pamet. Prednjačijo Poljska in Baltik. Litva je pred časom šla tako daleč, da je bila pripravljena tvegati trgovinske odnose s Kitajsko za to, da bi ustregla Američanom, Poljska je sprejela dolgo pričakovano odločitev in izbrala Westinghouse za gradnjo prve jedrske elektrarne. V tekmi s francoskim in korejskim proizvajalcem je zmagal ameriški. Minuli mesec sta Westinghouse Electric Company in Bechtel pozdravila namero vlade v Varšavi, da nameni 60 milijard zlotov za financiranje jedrske elektrarne v Pomeraniji ob Baltskem morju. Proameriškost Slovenije je bila smer, ki jo, je v grobih obrisih začrtal že premier Janez Drnovšek. če je pred tem tu in tam obstajal dvom, ali je za Slovenijo pomembnejši odnos z Ameriko ali z Evropo, je takrat država vstopila v mentalni svet Vzhoda, ki ekonomsko preživetje vidi v EU in varnost v ZDA. Drnovšek je bil tudi edini predsednik vlade, ki je v Beli hiši gostoval dvakrat: leta 1998 pri Billu Clintonu, leta 2002 pri Georgeu W. Bushu. Ob prvem obisku, pravzaprav že na poti tja, se je odrekel pobudi skupine držav o svetu brez jedrskega orožja, ki jo je le mesec, dva prej sam predstavil v govoru generalni skupščini Združenih narodov. Ob glasovanju v ZN je Slovenija prvotno podporo spremenila v vzdržano stališče. V letih, ki so sledila, je slovenska politika podprla ameriško osvajalno vojno v Iraku; pri tem niti ni klonila pod pritiskom Washingtona in predstavnika ameri{ke vlade, temveč nekega vodje projekta za tranzicijske demokracije, ki je lobiral za Lockheed. Pridružila se je vilniuški izjavi in verjela »neizpodbitnim dokazom« o orožju za množično uničevanje, še preden jih je vodja ameriške diplomacije Colin Powell predstavil varnostnemu svetu. Taktizirala je tudi ob ameriških pritiskih z dvostranskim sporazumom o neizročanju Američanov Mednarodnemu kazenskemu sodišču, ICC, čeprav je bila sama med prvimi podpisnicami rimskega statuta. Z vlado Janeza Janše je nastopil čas slepega sledenja ameriški politiki. Med zadnjimi epizodami pomnimo obisk državnega sekretarja Mika Pompea, ki je prišel z zelo preciznim ciljem: rekrutiranjem zaveznikov za ameriško vojno proti Kitajski in prepričevanjem, da je azijska sila eksistencialna grožnja »svobodnemu svetu«. Na Bledu je dobil, po kar je prišel, podpis izjave o »varnosti omrežij 5G« oziroma protikitajskega zavezništva. Slovenija je spet postala del »koalicije voljnih«. In spet je tu dvom, kaj bo račun za tokratno prisrčno srečanje v Beli hiši, vsa medsebojna trepljanja in laskanja in zahvale.

vir: Delo

SPONZORIRANA VSEBINA