Novo ameriško cesarstvo: Trump, Rusija in konec globalizma
ZDA se preoblikujejo, vendar ne tako, kot je svet pričakoval
Vrnitev Donalda Trumpa v Belo hišo se kaže kot politična revolucija. Nova administracija hitro razkraja stari red, čisti vladajočo elito, preoblikuje tako notranjo kot zunanjo politiko in utrjuje spremembe, ki jih bo težko obrniti – tudi če njegovi nasprotniki v prihodnjih volitvah ponovno pridobijo oblast.
Za Trumpa, kot za vse revolucionarje, je prioriteta prekinitev obstoječega sistema in utrditev radikalnih sprememb. Mnoga načela, ki so usmerjala politiko ZDA desetletja – včasih tudi več kot sto let – so bila namenoma zavrnjena. Washingtonova globalna strategija, dolgo zgrajena na obsežnem vojaškem, diplomatskem in finančnem vplivu, se prepisuje, da bi služila Trumpovim notranjepolitičnim potrebam.
Konec ameriškega liberalnega cesarstva
V zadnjih 100 letih so ZDA delovale kot globalno cesarstvo. Za razliko od tradicionalnih cesarstev, ki temeljijo na teritorialni širitvi, je ameriško cesarstvo širilo svoj vpliv skozi finančno prevlado, vojaške zveze in ideološki vpliv. Ta model pa je postal vse bolj neodržljiv. Od poznih 90. let prejšnjega stoletja so stroški vzdrževanja globalne hegemonične vloge presegli koristi, kar je povzročilo nezadovoljstvo doma in v tujini.
Trump in njegovi zavezniki si prizadevajo za konec tega „liberalnega cesarstva“ in vrnitev Amerike k bolj samostojnemu, merkantilističnemu modelu – podobnemu tistemu iz poznega 19. in začetka 20. stoletja pod predsednikom Williamom McKinleyem. Trump je to obdobje odprto pohvalil, saj ga vidi kot zlato dobo ameriške blaginje, preden je država prevzela breme globalnega vodstva.
Donald Trump je nenadoma spomnil na dolgo pozabljenega predsednika – in to z dobrim razlogom
Po tej viziji bo Amerika zmanjšala neučinkovite tuje izdatke in se ponovno osredotočila na svoje naravne prednosti: ogromne vire, napreden industrijski sektor in najbolj dragocen potrošniški trg na svetu. Namesto da bi nadzorovala svet, bo Washington uporabil svojo gospodarsko moč bolj agresivno za pridobivanje trgovinskih prednosti. Vendar pa prenos na ta model prinaša pomembna tveganja, zlasti v močno globalizirani ekonomiji.
Premik v globalni strategiji
Trumpove politike so narekovane domačimi skrbmi, vendar bodo imele pomembne posledice tudi v tujini. Njegova administracija sistematično razgrajuje ključne institucije starega reda, vključno s tistimi, ki so motile Moskvo. Na primer, USAID – glavno orodje ameriškega vpliva v postsovjetskem prostoru – je bilo okrnjeno. Ironično, Trump je imel več motivacije za uničenje USAID-a kot celo ruski predsednik Vladimir Putin, saj so bili viri USAID-a ponovno uporabljeni za domačo politično korist Trumpovih nasprotnikov.
Če ZDA opustijo svoj model liberalnega cesarstva, bodo mnogi viri trenj z Rusijo izginili. Zgodovinsko so imela Moskva in Washington v 19. stoletju dokaj stabilne odnose. Če se bo Trumpova Amerika vrnila k bolj izolacionističnemu pristopu, Rusija ne bo več primarni cilj ameriškega vmešavanja. Glavna točka trenja bo verjetno Arktika, kjer imata obe državi strateške interese.
Kitajska pa ostaja Trumpov glavni nasprotnik. Državno vodena gospodarska širitev Pekinga je v osnovi v nasprotju s Trumpovo merkantilistično vizijo. Za razliko od Bidna, ki je želel nasprotovati Kitajski preko zavezništev, je Trump pripravljen delovati samostojno – kar bi lahko oslabilo enotnost Zahoda v tem procesu. Pričakuje se, da bo njegova administracija stopnjevala ekonomsko in tehnološko vojno proti Pekingu, tudi če bo to pomenilo oddaljevanje evropskih zaveznikov.
Evropska strateška negotovost
Eden najbolj disruptivnih Trumpovih potez je bila njegova odprta sovražnost do EU. Njegov podpredsednik, J.D. Vance, je nedavno v Münchnu izrekel govor, ki je pomenil neposredno vmešavanje v evropsko politiko in podpiranje desničarskih nacionalističnih gibanj, ki izzivajo avtoriteto EU.
Ta premik sili Evropo v nelagoden položaj. Leta so Kitajci Zahodno Evropo dojemali kot „alternativni Zahod“, s katerim bi lahko sodelovali gospodarsko, ne da bi se soočali z enako stopnjo konfrontacije, kot jo imajo z ZDA. Trumpov pristop bi lahko pospešil kitajsko-evropske vezi, še posebej če evropski liderji čutijo, da jih je Washington zapustil.
Že so znaki, da bi lahko evropski politiki popustili pri omejitvah kitajskih naložb, zlasti v ključnih industrijah, kot so polprevodniki. Hkrati bi ambicije nekaterih Evropejcev po širjenju NATA v Indo-pacifiško regijo lahko omajale, saj blok išče svojo novo vlogo v post-globalistični ameriški strategiji.
Rusija in Kitajska: Spreminjajoči se odnosi
Leta je Washington sanjal o tem, da bi razdelil Rusijo in Kitajsko. Vendar pa Trumpov nov pristop verjetno ne bo dosegel tega cilja. Partnerstvo med Rusijo in Kitajsko temelji na močnih temeljih: ogromen skupen mejni pas, dopolnjujoča se gospodarstva in skupni interes pri nasprotovanju zahodni prevladi.
Če že, lahko spremenjeni geopolitični okvir potisne Rusijo v položaj podoben Kitajski v zgodnjih 2000-ih – osredotočeno na gospodarski razvoj ob ohranjanju strateške fleksibilnosti. Moskva bi lahko zmanjšala svoja prizadevanja za aktivno podkopavanje ZDA in namesto tega okrepila svoje gospodarske in varnostne vezi s Pekingom.
Ali je Rusija v nevarnosti, da postane ‘satelit’ Kitajske?
Kitajska pa bo nosila težo Trumpovega novega ameriškega cesarstva. ZDA ne bodo več uporabljale zavezništev za zadrževanje Pekinga, temveč bodo uporabile neposreden gospodarski in vojaški pritisk. Čeprav bo to Kitajski otežilo življenje, to še ne pomeni, da bodo ZDA uspele. Kitajska se je že leta pripravljala na gospodarsko ločitev in Peking bo morda našel priložnosti v bolj razdeljenem zahodnem svetu.
Pot naprej
Trumpov povratek pomeni temeljni premik v globalni dinamiki moči. ZDA se premikajo stran od liberalnega cesarstva in k bolj transakcijski, močjo zasnovani zunanji politiki. Za Rusijo to pomeni manj ideoloških konfliktov z Washingtonom, vendar nadaljevanje tekmovanja v ključnih področjih, kot je Arktika.
Za Kitajsko Trumpove politike predstavljajo neposreden izziv. Vprašanje je, ali se bo Peking prilagodil svetu, kjer ZDA ne bodo več samo zadrževale Kitajske, ampak se bodo aktivno trudile zmanjšati njen gospodarski vpliv.
Za Zahodno Evropo je slika temna. EU izgublja svoj privilegiran status kot primarni partner Amerike in je prisiljena, da poskrbi zase. Ali bo lahko navigirala v tej novi realnosti, še ni jasno.
Ena stvar je zagotovo: svet vstopa v obdobje globokih sprememb, stara pravila pa ne veljajo več. Trumpova Amerika piše nov priročnik, preostali svet pa se bo moral temu prilagoditi.
Vir: VK
SPONZORIRANA VSEBINA
