Ne pustimo, da v Evropi prevladajo vojni hujskači!
Ukrajina med vojno in mirom
Evropski vojni hujskači pod krinko prizadevanja za mir
Zadnji sestanek vodilnih politikov 17 držav in EU v Londonu, ki sestavljajo tako imenovano novo » Koalicijo voljnih«, je izpričal skoraj popolno enotnost vodilnih politikov, vendar v negativni smeri. Namesto za mir so se namreč opredelili za nadaljevanje vojne v Ukrajini. Njihov »mirovni načrt« predvideva poleg dodatnega obsežnega financiranja vojne enomesečno premirje. Obe strani naj bi se v tem času vzdržali napadov v zraku in na morju ter napadov na energetske objekte in daljnovode, ne pa tudi vojskovanja na kopnem. Načrt je več kot polovičarski, saj največ vojakov pada v kopenskih spopadih. Pretekli teden naj bi ukrajinska vojska po neuradnih ameriških ocenah izgubila kar 10 tisoč vojakov. Brez dvoma Moskva, v trenutku ko ruska vojska uspešno napreduje na celi fronti ne bo pristala na začasno premirje, kar so že nekajkrat sporočili. Po drugi strani omenjen načrt predvideva, da bodo ZDA garant varnosti evropskih čet kar je, kot je pokazal tudi zadnji » pogovor« v ovalni sobi bele hiše, račun brez krčmarja. Evropske države naj bi čete poslale v Ukrajino šele v drugi fazi, ko bo premirje obveljalo. V bistvu omenjena skupina držav ščuva Ukrajino naj nadaljuje z vojno do zadnjega ukrajinskega mladeniča.
Ustavimo vojne hujskače
Da bo na sestanku v beli hiši » veselo« je pokazala že opazka uslužbenke protokola, ki je pričakala Zelenskega pred belo hišo, češ kako je oblečen! Mnenje, da bi se spodobilo, da bi prišel na sestanek v civilnih oblačilih, je bilo izraženo tudi na sestanku v ovalni pisarni. Zelenski bi namreč v civilni obleki tudi na simbolni ravni pokazal, da je pripravljen na konec vojne oziroma, na Trumpovo zahtevo, da je to vojno potrebno čimprej končati. Verjetno obstaja še en, za enkrat še malo jasen vzrok za nezadovoljstvo najvišjih ameriških funkcionarjev. Zelenski naj bi namreč kljub priporočilu Trumpovega odposlanca za Ukrajino generala Kelloga, da ni potrebno, da v beli hiši osebno prisostvuje podpisu sporazuma o tem, da bodo ZDA dobile pravico do izkoriščanja redkih zemljin do višine 500 milijard dolarjev, vztrajal pri obisku. Omenjen projekt, predlagal ga je Zelenski verjetno zato, da bi dobil ameriške varnostne garancije v primeru miru z Rusijo, je protisloven. Podoben sporazum je namreč Zelenski v okviru pogodbe o 100 letnem partnerstvu z Veliko Britanijo, pred dnevi že podpisal z britansko vlado. Na podlagi omenjenega sporazuma naj bi velika Britanija dobila poleg upravljanja pristanišč, naftovodov in plinovodov, tudi pravico do izkoriščanja naravnih bogastev. Omenjeni sporazum naj bi bil kot trdijo nekateri analitiki napisan tako, da ni izključeno, da vse vsebuje dodatne tajne klavzule. Zelenski bi lahko, če je temu tako, pravice do izkoriščanja zemljin, čeprav jih večino leži na območjih, ki jih je zasedla ruska vojska, istočasno »prodal« obema stranema. Ni izključeno, da je bil to pomemben vzrok za slabo voljo, oziroma celo srd najvišjih ameriških funkcionarjev.
Mirovni načrt za Ukrajino. Še več vojne!
Prvikrat po letu 1956, ko je ameriški predsednik Eisenhower od velike Britanije, Francije (in Izraela) zahteval takojšnjo prekinitev napada na Sueški prekop, sta Velika Britanija, in Francija, začeli z obsežno javno diplomatsko akcijo, ki je usmerjena proti ZDA, voditeljici dosedanjega liberalnega svetovnega ustroja.
Eisenhower je 1956 leta obglavil britanski imperij in ga poslal v zgodovino. Novi ameriški predsednik Trump pa je na zadnjem javnem soočenju z Zelenskim, ki ga je pred dnevi označil za diktatorja z obtožbo, da se zavzema za nadaljevanje vojne, vrgel rokavico tako EU, kot tudi članicam Nata. Večina evropskih politikov nenadoma ni več v sozvočju z novo globalno (zaenkrat pogojno) mirovno politiko, ki jo je do te vojne zavzela nova Trumpova administracija.
Javno soočenje med ameriškim političnim vrhom in Zelenskim bo v zgodovino brez dvoma prišlo kot pomembna prelomnica. ZDA so zaradi brezglavega širjenja Nata, za katerega so se zavzemali pod vplivom neokonzervativcev vsi ameriški predsedniki brez izjeme, v največji meri krive za vojno v Ukrajini. Omenjena vojna ni bila neizzvana ko so sprva trdili na zahodu, ampak premišljena poteza ameriških jastrebov, da bi skupaj z Britanci sprovocirali ruski napad na Ukrajino. Po teoriji, ki jo je postavil v svoji knjigi Velika šahovnica 1997 leta vplivni ameriški geostrateg Zbigniew Brzezinski, bi Sovjetska zveza brez Ukrajine izgubila status velike sile. S tem je obudil teorijo angleškega geostratega McKinderja, ki je bila popularna pred prvo svetovno vojno, da tisti, ki obvladuje svetovni otok ( v prenesenem smislu Ukrajino), obvladuje svet. Obe teoriji so posvojili ameriški in drugi neokonzervativci.
Rusijo naj bi s posredniško vojno v Ukrajini notranje oslabili do te mere, da bi izgubila status velike sile, kar bi v skrajni posledici privedlo do v barvne revolucije v Rusiji ( podobne kot v Ukrajini) s čimer bi strmoglavili Putina, po njihovem mnenju novega Hitlerja. Na ta način bi lahko bolj uspešno pritisnili na Kitajsko, ki je s svojo naraščajočo močjo, začela ogrožati zahodno oziroma ameriško svetovno prevlado. Bivši britanski premier Johnson je prostodušno priznal, da gre v vojni v Ukrajini za vprašanje zahodne svetovne hegemonije. Nemiri v Hong Kongu pred nekaj leti, ki sta jih razpihovali ameriška Cia in britanska tajna služba M6 , so imeli podoben cilj; sprožiti nemire in nezadovoljstvo tudi na Kitajskem in spodbuditi padec vladavine KP Kitajske oziroma zamenjavo oblasti.
Novi ameriški predsednik Trump, ki bo v Beli hiši ostal največ štiri leta, je očitno uvidel, da je sedanji globalni svetovni ustroj, kar zadeva ZDA kot svetovnega žandarja, postal nevzdržen. Ameriški predsedniki poskušajo v drugem mandatu pustiti kar največji pečat v zgodovini. V tem Trump ni nobena izjema. V svojem inavguralnem govoru je napovedal, da bo postal mirovni predsednik, da bo končal vse vojne in, da ne bo začenjal novih. Kar zadeva Ukrajino je očitno ugotovil, da zahod oziroma Ukrajina ne moreta zmagati in, da se Zelenski kot mu je v ovalni sobi kar dvakrat zabrusil,« igra s tretjo svetovno vojno. »
Da enopolarni svetovni politični in gospodarski ustroj ni več sprejemljiv je izjavil, že med kongresnim zaslišanjem, še pred nastopom funkcije januarja, tudi novi državni sekretar Marco Rubio. Po njegovem je bil enopolarni ustroj po koncu hladne vojne anomalija, celo orožje proti ZDA. Zamenjal naj ga multipolarni sistem. Temeljil naj bi na trikotniku ZDA, Kitajska, Rusija ( za začetek). Brez dvoma Rubio te ugotovitve ni izrekel na pamet ampak je posledica strateškega razmišljanja analitikov konzervativne Heritage Foundation, ki so med drugim pripravili Project 2025, iz katerega Trump črpa številne strateške zamisli.
Zato, da bi novi globalni sistem lahko začel delovati je predpogoj končanje vojne v Ukrajini, kar bi omogočilo postopno normalizacijo odnosov z Rusijo. Ameriški evropski zavezniki se s tem ne strinjajo. Rusijo namreč vidijo, vsaj dokler ji vlada Putin, kot dolgoročnega nasprotnika in sovražnika. Po njihovem mnenju bi s tem nagradili agresorja. Pri tem pozabljajo, da se je Rusija v preteklosti, razen v času hladne vojne po drugi svetovni vojni, v Evropi v glavnem branila pred zahodom; pred Poljaki, Švedi, Napoleonom in Hitlerjem. Zanimivo je da so tokrat v prvi vrsti Britanci, ki očitno bijejo z Rusijo drugo Krimsko vojno. V prvi leta 1846 so se skupaj s Turki bojevali proti Rusiji, ker so se bali, da bo carska Rusija ogrozila Indijo, krono in biser britanskega imperija. V Londonu se očitno še danes niso povsem odrekli imperialnih sanj. Današnje ravnanje in agresivnost predsednika britanske vlade Starmerja, sicer laburista, ki je izgubil stik z delavskimi množicami, spominja na krizna leta pred drugo svetovno vojno. Tudi tedaj so Angleži, kot dokazuje podpis Munchenskega sporazuma s katerim je britanski premier Chamberlain prepustil Hitlerju Češkoslovaško, večjo nevarnost kot v nacistični Nemčiji, videli v komunistični Sovjetski zvezi. Sovjetski komisar za zunanje zadeve Litvinov se je od Hitlerjevega prihoda na oblast, to je od 1933 do 1938 leta, ko ga je Stalin odstavil, trudil vzpostaviti sistem kolektivne varnosti, s katerim bi se evropske države ubranile pred vsem bolj agresivno Nemčijo. Proti temu sistemu sta bili dve pomembni državi, ki sta tudi danes glavni nasprotnici pomiritve z Rusijo; Velika Britanija in Poljska, ki ni dovolila prehoda rdeče armade čez svoje ozemlje, v primeru nemškega napada na Češkoslovaško. Če bi bili takrat britanski in poljski politiki bolj razsodni, bi se Evropa uspela ubraniti pred nacisti. Zanimivo je, da je takrat tudi Francija igrala vlogo podobno vlogo kot danes.
Vprašanje je, kakšne posledice bo sedanji razdor med ZDA in evropskimi državami imel na mednarodni položaj. Globalni vpliv Evrope je postal bistveno manjši, zato obstaja nevarnost, da se bosta ZDA in Rusija sami sporazumeli o nadaljnjem reševanju vojne v Ukrajini. Poleg tega postaja vse bolj očitno, da se bodo ZDA začele postopoma vojaško umikati iz Evrope, s čimer se bo začel verjetno zelo hitro razkrajati tudi Nato. Njegov obstoj od leta 1989 oziroma od razpada Sovjetske zveze in Varšavskega pakta, ni več upravičen. Vsi dosedanji ruski voditelji od Gorbačove, Jelcina do Putina so na uradni Washington naslavljali prošnje oziroma zahteva za sprejem v Nato. Kljub obljubi ameriškega državnega sekretarja Bakerja, da se Nato ne bo niti za eno ped razširil proti vzhodu, se je Nato širil do ozemlja bivše SZ. Ko so na zahtevo ameriškega predsednika Georga Busha mlajšega na konferenci v Bukarešti 2008 leta sprejeli sklep o sprejetju Ukrajine in Gruzije v Nato ( sicer brez datuma), so v Moskvi potegnili rdečo črto. Po oceni takratnega ameriškega veleposlanika Burnsa, je bila to najbolj možna rdeča črta. Njet pomeni njet! Njegovega opozorila niso upoštevali.
Odstavitev legalnega predsednika Janukoviča leta 2014 in s tem povezan državni prevrat v organizaciji Cie, vztrajanje zahoda, da lahko Ukrajina sodeluje samo z EU, ter stopnjevanje nasilja skrajnih ukrajinskih nacionalistov in neonacistov nad ruskim prebivalstvom v Ukrajini, so bili poleg širjenja Nata ostali povodi za rusko vojaško intervencijo.
Generalna skupščina OZN je pred dnevi sprejela resolucijo, ki.
Rusijo obtožuje za agresijo in zahteva popoln umik ruske vojske na položaje pred začetkom napada. Po drugi strani pa kratka resolucija varnostnega sveta, ki jo je pripravila ameriška delegacija, Rusije ni obtožila za agresijo na Ukrajino. Evropske države, ki so doslej zelo redko glasovale proti ZDA, so tokrat odpovedale poslušnost. Isti dan so objavile že 16 sveženj sankcij proti Rusiji.
Vse večje razlike v stališčih, so prišle na dan tudi s Trumpovo izjavo, da je napad začela Ukrajina.
Potem, ko je v ZDA po prihodu Trumpa na oblast popustila cenzura v glavnih medijih, so se pojavila določena stališča, ki niso več v sozvočju s prevladujočo uradno verzijo češ, da je Rusija izvedla agresijo, ki jo ni mogoče kakorkoli opravičiti. Rusko vojaško posredovanje je bilo po novejših ( manjšinskih) mnenjih v skladu z 51. členom Ustanovne listine OZN o pravici do kolektivne samoobrambe. Ukrajinske oblasti namreč niso spoštovale sporazumov Minsk 1 in Minsk 2, ki sta zagotavljala avtonomijo pokrajin v katerih je živelo rusko prebivalstvo. Poleg tega je predsednik Zelenski 20. marca 2021 podpisal ukaz o začetku zasedbe Krima in vzhodnih provinc. Ukrajinske sile so sredi februarja 2022 začele skupaj z neonacističnimi paravojaškimi silami, ofenzivo na Krim in samooklicani republiki Donetsk in Lugansk. Na tej točki so se v Moskvi očitno odločili za napad. Obe republiki, ki ju je Rusija diplomatsko priznala tri dni pred napadom, sta Rusijo uradno, še pred začetkom tako imenovane posebne ruske vojaške operacije 24. februarja, zaprosili za vojaško pomoč. Ukrajina, ZDA in evropske države omenjenih republik niso diplomatsko priznale. Že od časa, ko je ameriški predsednik Wilson med prvo svetovno vojno objavil pravico narodov do samoodločbe, velja, da imajo narodi oziroma manjšine, ki živijo v demokracijah pravico (samo) do notranje avtonomije, narodi, ki so žrtve nasilja, pa pravico do samoodločbe, oziroma ustanovitve samostojnih držav. Ukrajinske oblasti so po prevratu na Majdanu leta 2014 uvedle vrsto diskriminacijskih ukrepov proti rusko govorečemu prebivalstvu Ukrajine in uporabi ruskega jezika. V Odesi so na primer ukrajinski skrajneži žive zažgali 43 Rusov, ki so se zatekli v dom sindikatov. V obsežnem topniškem obstreljevanju teh območij pa je v 8 letih izgubilo življenje okoli 14 tisoč prebivalcev. Omenjene napade skrajnih ukrajinskih nacionalističnih oziroma neonacističnih sil, ki so se februarja 2022 stopnjevali, so zelo podrobno in natančno dokumentirali opazovalci OVSE na terenu. Mnenje, da so v bistvu ukrajinske oblasti izvedle »notranjo agresijo« na omenjene province, zagovarja na primer bivši vodja mirovnih sil v OZN, polkovnik švicarske vojske Jacques Baud, ki pravi, da so države po neuspešni preprečitve genocida v Ruandi s strani OZN, v takšnih primerih dožne ukrepati.
Razlogi za vojno, kot je očitno prostodušno priznal tudi ameriški predsednik, niso enozvočni. Trump seveda ni Pacifist ampak pragmatični politik. Ne sprašuje se o krivdi, njegov cilj je čimprej končati vojno. Prvi, ki je posredno priznal , da krivda ni samo na ruski strani je bil, kar je nenavadno, začuda bivši generalni sekretar Nata Stolteberg, ki je v evropskem parlamentu in v intervjuju za Washington post priznal, da je bilo širjenje Nata na območje bivše Sovjetske zveze pomemben razlog za rusko vojaško akcijo.
Drugi cilj, ki bi ga Trumpova administracija s spremenjenim stališčem do vojne v Ukrajini lahko poskušala doseči, je morebitna pridobitev Rusije na svojo stran v soočenju s Kitajsko. S tem bi v nasprotni smeri ponovili diplomatski podvig bivšega predsednika Nixona in državnega sekretarja Kissingerja, iz 70 let prejšnjega stoletja ko sta z odprtjem do LR Kitajske, v bistvu sprožila kasnejši razpad socialističnega bloka in Sovjetske zveze. Strateška odmaknitev oziroma ločitev Rusije in Kitajske, je iluzija. V Moskvi zavezništva s Kitajsko, čeprav igrajo v njem podrejeno vlogo, ne bodo zamenjali za morebitno nestabilno zavezništvo z ZDA, ki lahko že čez 4 leta pod novim predsednikom radikalno spremenijo svojo globalno politiko. Brez dvoma najnovejše zbliževanje z ZDA, postavlja rusko stran glede Kitajske, v delikaten položaj. Preizkusen kamen Trumpove «mirovne« politike, bo njegov odnos do Kitajske pa tudi uresničitev predloga, da bi velesile za polovico zmanjšale oboroževalne stroške prav tako tudi število jedrskih orožij. Takšnega radikalnega predloga s Trumpove strani ni pričakoval skoraj nihče.
Vojna v Ukrajini je gledano s Trumpovega zornega kota stransko bojišče, ki ga je potrebno čimprej zapreti. V ozadju potencialnega zbližanja z Rusijo je Trampov načrt oblikovanja nove svetovne ureditve, ki naj bi temeljila na povezavi med tremi stebri, med Washingtonom, Pekingom in Moskvo. To bo verjetno samo prvi korak, saj bo v multipolarnem sistemu potrebno upoštevati tudi interese uspešnih držav svetovnega juga, kot so države članice skupine BRICS; Indija, Indonezija, Brazilija , Južna Afrika itd. Ponovno se postavlja tudi vprašanje interesnih sfer, še posebej potem, ko je Trump napovedal na zahodni polobli obnovo Monrojeve doktrine in «rikonkvisto« Kanade, Paname, Grenlandije ter »nakup« Palestine oziroma Gaze. Knjiga Interesne sfere, ki jo je 1980 leta izdal akademik Vladimir Dedijer postaja s tezo, da se interesne spreminjajo s spreminjanjem moči posameznih držav, znova zelo aktualna. Veliko vprašanje je kam sodi Evropa. Zaradi upadanja njene globalne moči izgublja avtonomijo. To na primer potrjuje dejstvo, da kljub temu, da poteka vojna v Ukrajini na njenem terenu, doslej ni bila sposobna oblikovati nobenega mirovnega načrta, za razliko od na primer Kitajske, Indije, Južne Afrike in Brazilije. EU postaja kar zadeva vojno v Ukrajini del problema, ne pa rešitve. Sedanji vodilni evropski politiki sodijo razen Orbana na Madžarskem in Fica na Slovaškem v skupino vojnih hujskačev, ki se zavzemajo za nadaljevanje vojne, čeprav je jasno, da Ukrajina v nobenem primeru ne more zmagati. Evropa tudi če bi hotela nima niti vojaške moči niti denarja, da bi lahko odločilno pomagala Ukrajini. Mir bo za Ukrajino brez dvoma težak. Ukrajinski politiki so namreč nasedli zahodnim obljubam o pomoči dokler bo to potrebno, oziroma do zmage nad Rusijo. Ne gre pozabiti, da je takratni predsednik britanske vlade Johnson marca 2022 v dogovoru z Bidnovo administracijo preprečil podpis mirovnega sporazuma z Rusijo po katerem bi ruske govoreče pokrajine ostale v okviru Ukrajine. Zelenski je poslušal Johnsona. Z današnjega zornega kota je bila to najhujša možna izdaja nacionalnih interesov. Dlje kot bo trajala vojna manj bo Ukrajine, v skrajnem primeru bo prenehala obstajati kot celovita država. Evropski politiki žrtvujejo, skupaj z Zelenskim, življenja na tisoče mladih Ukrajincev. Najbolj tolčejo po vojaških bobnih angleški politiki, čeprav so zapustili EU. Podobno je ravnal Winston Churchill, ki je po koncu druge svetovne vojne poskušal prepričati ameriške politike, da bi z 200 atomskimi bombami napadli 100 največjih mest v Sovjetski zvezi in državah varšavskega Pakta. Za las je manjkalo, da bi mu uspelo. Tudi nemški politiki, ki sestavljajo novo koalicijo so pozabili na zločine nemške vojske v Sovjetski zvezi med drugo svetovno vojno. Kje so časi, ko je nemški socialdemokratski kancler Willy Brandt kljub začetnemu nasprotovanju ZDA, vodil tako imenovano vzhodno politiko, ki je Evropi prinašala mir. Pozabljen je tudi zgodovinski spomin na nemškega železnega kanclerja Bismarcka, ki je ob koncu 19. stoletja menil, da lahko Evropi zagotovijo mir samo stabilni odnosi z Rusijo. Njegovi moderni nasledniki danes pozivajo na ogromno povečevanje oboroževalnih stroškov, kar bo ne samo Nemčijo ampak celotno Evropo pahnilo v vse splošno nazadovanje.
Rešitev EU ni v še več orožja ampak v zagotavljanju miru. Ideja, da bi Evropa postala območje brez atomskega orožja, oziroma, da bi se ga odpovedali Velika Britanije in Francija postaja znova aktualna, vendar na žalost ni uresničljiva. Predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen je na primer ukazala ustanoviti mesto komisarja za obrambo, namesto mesto komisarja za mir. Sestavni del nove evropske varnostne arhitekture, brez Nata ali z radikalno spremenjenim, ki bi zagotavljal mir in varnost vsem državam, bi morala biti ob ZDA tudi Rusija. V drugi fazi bi morali novo evropsko varnostno strukturo integrirati v evroazijski varnostni sistem, ki bi vključeval tudi Kitajsko in Indijo.
Sklep: kljub temu, da zmedeni evropski politiki kričijo proti v marsičem nepredvidljivemu Trumpu, istočasno pa brez njega in ZDA ne morejo, je prišel čas za uresničitev njegovega načrta za končanje vojne v Ukrajini. Zanimivo je, da ne kritizirajo tako ostro njegove podpore genocidu v Gazi. Za razliko od Trumpa, ki zahteva konec vojne v Ukrajini je predsednica evropske komisije po sestanku v Londonu izjavila, » da je prišel čas, da se Evropa pripravi na najhujše,« torej na vojno z Rusijo. Ne pustimo, da v Evropi prevladajo vojni hujskači!
VIR: UL
SPONZORIRANA VSEBINA
