Novi šerfif je v mestu 2. del
Ameriški podpredsednik J. D. Vance je v govoru na konferenci o varnosti v Munchnu pred nekaj dnevi evropskim političnim elitam v svojem govoru, polnem hudih obtožb nalil čistega vina z izjavo, »da je v mesto prišel novi šerif«. Živel novi divji zahod!
Iz njegovega govora pa tudi iz nastopov drugih najvišjih ameriških funkcionarjev je bilo razvidno, da Evropa ni več varnostna prioriteta ZDA. Tega dejstva evropski politiki, kot dokazuje tudi razprava na včeraj končanem pariškem sestanku »elitne« skupine držav EU, ki bo očitno mimo vseh obstoječih pravil, poskušala krojiti politiko unije do vojne v Ukrajini, nočejo sprejeti oziroma ga podzavestno ignorirajo. Podobno kot ob koncu prve svetovne vojne se ZDA tokrat zaradi povsem spremenjenih svetovnih geopolitičnih razmer v vojaškem in političnem smislu umikajo iz Evrope, ki postaja vse bolj na periferiji mednarodnih odnosov. Za to so odgovorne vropske politične elite, ki so povsem nekritično sledile vse bolj agresivni politiki ameriških neokonzervativcev, ki so poskušali za vsako ceno s številnimi vojaškimi intervencijami po svetu in tudi s širjenjem Nata, z ohraniti ameriško svetovno hegemonijo.
To politiko bo seveda na drugačen način nadaljeval tudi Trump pod loganom naredimo Ameriko spet močno. Cilj te politike je bil najprej s širjenjem Nata na obrobje bivše Sovjetske zveze bistveno oslabiti Rusijo, kar bi kasneje zahodu omogočilo preprečiti dokončen vzpon Kitajske, ki jo v Washingtonu še naprej vidijo kot glavnega nasprotnika oziroma sovražnika. Trump je očitno sprevidel, da Rusije ne bo mogoče vojaško poraziti, ne da bi tvegali tretjo svetovno vojno.
Nerazsodni evropski politiki sicer še naprej sanjajo o zmagi nad Rusijo in so se kot ukazuje predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen, pripravljeni pogajati samo s pozicije moči. Kako, ve samo ona! Trump se za končanje vojne v Ukrajini ni odločil zaradi ljubezni do Ukrajine, ampak, zato da bi Rusijo ločili od Kitajske, Irana in Severne Koreje, kar je prostodušno priznal njegov odposlanec za Ukrajino general Keith Kellogg. V ozadju te Trumpove akcije so očitno mnogo širši geopolitični cilji, kot je samo končanje vojne v Ukrajini. To potrjujejo njegove izjave kot na primer, da si bo prizadeval za končanje ali vsaj umiritev tekme v jedrskem oboroževanju ali zato, da bi velike sile za polovico zmanjšale oboroževalne stroške. Po drugi strani zahteva od članic Nata, da povišajo vojaške stroške na 5 % družbenega proizvoda, predvsem zato, da bi kupovale še več ameriškega orožja. Da je Trump v svojem bistvu trgovec, potrjuje tudi njegova zahteva, da mora Ukrajina v obliki redkih kovin izplačati ZDA 500 milijard dolarjev za dosedanjo ameriško pomoč Ukrajini. Očitno res nobeno kosilo ni zastonj.
Trump, če gledamo v celoti, razmišlja o nekem novem detantu oziroma o mirnem sobivanju med tremi jedrskimi super silami, ZDA, Kitajsko in Rusijo. Analitiki opozarjajo, da je ponovno obujena ideja tako imenovanega trilateralizma, ki so jo pred drugo svetovno vojno poskušali z dobrikanjem nacistični Nemčiji uresničiti Britanci, po drugi svetovni vojni pa sta jo v okviru Rockefellerjeve trilateralne komisije razglašala predvsem dva najbolj znana ameriška geostratega Henry Kissinger in Zbigniew Brzezinski. Novi ameriški državni sekretar Marco Rubio je med kongresnim zaslišanjem priznal, da je sedanji mednarodni politični ustroj zastarel, da ne odgovarja več današnjim izzivom in da ga je potrebno spremeniti. Novi ameriški predsednik Trump naj bi za razliko od njegovega predhodnika Bidna ugotovil, da ZDA same ne morejo več obvladovati mednarodnih odnosov. Svetu naj bi namesto ene vladale tri velesile, ki naj bi si 80 let po konferenci na Jalti, ponovno razdelile interesne sfere. Brez dvoma takšne ideje v času, ko postajajo države svetovnega juga združene v skupini BRICS, po gospodarski moči najmanj enakopravne zahodnim kapitalističnim državam, niso več uresničljive. Rusija in Kitajska sta namreč skovali trdno zavezništvo, ki ga ne bo mogoče končati z obljubami o skupni svetovni prevladi. Vsi podobni triumvirati od Rimske republike naprej so propadli. Kakor koli vojna v Ukrajini je postala za ZDA ne samo moteča ampak tudi nepotrebna, ker brez njenega konca ne bo mogoča postopna normalizacija odnosov z Rusijo niti osredotočenje na Kitajsko. Trump, ki daje različne tudi nasprotujoče izjave, je presenetil tudi z izjavo, da bi morali Rusijo znova vključiti v skupino zahodnih držav znano kot G7, kar bi pomenilo njeno popolno politično rehabilitacijo. Za razliko od te nove ameriške strateške pragmatične usmeritve večina držav EU vztraja pri dogmatični politiki nasprotovanju Rusiji za vsako ceno, oziroma nadaljevanju vojne do njenega morebitnega poraza. Evropski politiki še naprej pozabljajo, da je celo bivši generalni sekretar Nata Stoltenberg ugotovil, da je bil ruski napad posledica širjenja Nata, oziroma da je bil izzvan.
Dejstvo je, da Ukrajina zaradi bistveno manjših vojaških, gospodarskih in človeških potencialov ne more, kljub izdatni zahodni vojaški pomoči, premagati Rusije. Vsakemu kolikor toliko resnemu analitiku je bilo jasno, da bodo ZDA Ukrajino v določenem trenutku, če bo obstajala nevarnost neposrednega spopada z Rusijo, pustile na cedilu. Podobno so ravnale na primer v Vietnamu, Iraku, Afganistanu. Trump držav EU očitno ne bo pripustil k neposrednim uvodnim pogajanjem, ker bi brez dvoma zaradi njihovega trdega stališča pogajanja propadla že na začetku. Ukrajina bo sodelovala na pogajanjih, vendar pa ne bo imela aktivne podpore EU. Posebno vprašanje je, ali bodo države EU do vojne v Ukrajini, če bo še naprej veljalo načelo soglasja, sploh lahko zavzele enotno stališče. Na včerajšnjem sestanku v Parizu namreč niti predsedniki vlad tako imenovanih elitnih držav, niso bili enotnega mnenja ali poslati svoje vojake na morebitno mirovno misijo, brez ameriške udeležbe in ustreznih garancij. Po drugi strani Madžarska in Slovaška menita, da si EU prizadeva za nadaljevanje vojne, ne pa za mir. Razlike so zelo globoke.
Trump je še pred začetkom pogajanj pristal na dve osnovni dejstvi, ki odražata stanje na bojišču: da bo Ukrajina ostala nevtralna država, da ne bo sprejeta v Nato in, da bo Rusija zadržala 4 pokrajine ki jih je zasedla njena vojska v Ukrajini in Krim. Razprava o tem, da bi države EU v obliki mirovnih sil poslale po koncu vojne v Ukrajino svoje vojake je brezpredmetna, saj Rusija na to ne bo pristala pod nobenim pogojem, po drugi strani pa so v Washingtonu sporočili, da ameriška vojska v morebitni mirovni operaciji ne bo sodelovala in, da ne bo potekala pod okriljem Nata. Rusija prav tako, kot trdijo vojaški analitiki, ne bo pristala na premirje.
Če pogajanja ne bodo uspešna, bo Rusija, kot je razvidno iz izjav njenih najvišjih funkcionarjev, nadaljevala s sedanjo uspešno ofenzivo. Dlje kot bodo potekali spopadi, manjše bo ozemlje Ukrajine. V končni posledici ni nemogoč niti razpad Ukrajine na dva dela, vzhodni in zahodni del, po vzoru na delitev Nemčije po drugi svetovni vojni. Ukrajini v nekaj mesecih grozi popolni vojaški kolaps, ozirom po oceni šefa ukrajinske obveščevalne službe Kirila Budanova celo razpad države. Vse več analitikov meni, da so dnevi Zelenskega šteti, ker je glavni krivec zato, da že mesec dni po ruski intervenciji konec marca 2022 ni prišlo do mirovnega dogovora z Moskvo, na prigovarjanje bivšega predsednika britanske vlade Johnsona v dogovoru z ameriškim predsednikom Bidnom, da bo zahod podpiral Ukrajino do zmage, oziroma kolikor časa bo to potrebno. V Washingtonu zahtevajo čimprejšnji razpis parlamentarnih in predsedniških volitev, na katerih Zelenski, ki vlada s podporo zahoda kot tipičen avtokrat, nima skoraj nobene možnosti za zmago. Zelenski, ki mu je maja lanskega leta potekel predsedniški mandat, poskuša sedaj prepričati evropske politike, da bo Putin že prihodnje leto, če zmaga v Ukrajini, napadel Poljsko in baltske države, kar je za lase privlečena trditev.
Če bodo evropske države vztrajale pri svojih stališčih, bo Trump po ocenah ameriških analitikov začel umikati ameriško vojsko iz Evrope, najprej iz Nemčije in baltskih držav. Bodočnost Nata je brez dvoma vse bolj vprašljiva, saj bo z ameriškim umikanje postal vse manj pomembna organizacija. Brez neposredne ameriške vojaške navzočnosti bo namreč postal le prazna lupina.
Vse bolj negotova je tudi usoda EU, saj se notranja nasprotja med državami članicami vse bolj poglabljajo. Skupna evropska vojska, ki brez federativnega statusa EU, ni mogoča. Zelo verjeten postopen zaton Nata, bo odprl v EU številna težko rešljiva vprašanja. Eno je gotovo, s sedanjimi vladajočimi evropskimi političnimi elitami, ki so krive za sedanjo najhujšo politično in vse bolj tudi gospodarsko krizo, EU nima prihodnosti.
V celotni zgodbi o Trumpovem orkanu, ki divja ne samo v ZDA ampak tudi v mednarodnih odnosih, je nejasno eno zelo pomembno vprašanje. Zakaj se Trump zavzema za mir v Ukrajini, medtem ko še bolj kot njegov predhodnik Biden, podpira izraelsko genocidno politiko v Palestini? Brez dvoma je Trump politik z več obrazi oziroma identitetami. ZDA so pod njegovim vodstvom celo nepredvidljiva velesila, s tem pa tudi mednarodni odnosi.
NOVE TRUMPOVE GOSPODARSKE VOJNE
Vir:UL
SPONZORIRANA VSEBINA
