NOČ TOPIH NOŽEV

Razkol med Trumpom in Muskom

»Noč topih nožev« je razkol med Trumpom in Muskom lakonično povzel newyorški pisec John Ganz, eden prodornejših opazovalcev sodobne Amerike. Analogija je očitna in je bila v zadnjih dneh evocirana ad nauseam: »noč dolgih nožev« leta 1934, v kateri se je Hitler znebil nadležnih nacističnih »prvoborcev«. V nasprotju z Mussolinijem, ki je bil vselej v nelagodnem zavezništvu s fašističnim gibanjem (kar se mu je nazadnje maščevalo), je Hitlerjeva pot do popolne oblasti, podobno kot Stalinova, šla čez trupla strankinih veteranov. Le mesec dni po »noči dolgih nožev«, v kateri je bilo vodstvo rjavosrajčnikov krvavo odstranjeno brez groteskne pravne šarade, s kakršnimi je bil fasciniran stalinizem, je Hitler s smrtjo zveznega predsednika Hindenburga prevzel vso vrhovno oblast in postal Führer.

Že kratek zgodovinski povzetek pokaže, kako neprimerna in lena je analogija. Ne le da smo namesto krvi videli jezne »tvite« in užaljena obtoževanja, vredna melodrame v srednješolski slačilnici; medtem ko je bila »noč dolgih nožev« zadnja stopnica v Hitlerjevi popolni konsolidaciji oblasti, je »noč topih nožev« (kakor jo je posmehljivo krstil Ganz) za Trumpa stopnica navzdol, k razsulu, ki bo (o tem sem prepričan) njegovo administracijo zaznamoval v drugi polovici mandata. A tudi tam še nismo.

Za zdaj je prišlo le do najbolj predvidljivega in napovedanega razkola. Tudi sam sem dneve do Muskovega padca iz milosti začel šteti že na predvečer Trumpove inavguracije. Januarja letos sem njuno razmerje ocenjeval takole: »Pozornost, usmerjena na Muska, utegne vzbuditi ljubosumje pri patološko samoljubnem Trumpu: glasneje ko se bo ponavljalo, da bo resnično moč v Beli hiši imel predsednikov najtesnejši oligarhični zaveznik, večja bo možnost, da se ga bo Trump skušal znebiti, s tem pa seveda oslabiti tudi lastni ekonomski položaj. Zdi se, da se te dvorne dinamike zavedajo vsi razen politično otročje naivnega Muska.«

Še vedno menim, da bo razkol med Muskom in Trumpom oslabil predsednikov finančni položaj. Situacija bolj kot na »noč dolgih nožev« spominja na madžarski »G-day« pred skoraj natanko desetimi leti. Tedaj je, le nekaj mesecev po volitvah, ki so potrdile oblast stranke Fidesz, prišlo do javnega spora med Orbanom in njegovim glavnim oligarhičnim podpornikom Lajosom Simicsko. Slednji je jezo nad donedavnim zaveznikom izrazil v javnem izbruhu, ki se vsaj po silovitosti, če ne že po ekspresivnosti (Madžari so pač neprekosljivi mojstri v baročni razdelanosti svojih kletvic), lahko primerja z Muskovim (Simicska je premierja označil za »spermija«: od začetne črke te sočne madžarske psovke izhaja tudi oznaka »G-day«).

Še celo leto je nato kazalo, da bo denar zmagal nad politično močjo in da bo prostaški oligarh dosegel to, česar ni zmogla anemična liberalna opozicija. A iz poteze v potezo se je pokazala stvarnost, ki jo bo nerodni južnoafriški posebnež kmalu občutil še bolj boleče od prizemljenega in spretnega madžarskega tajkuna: ko se nate spravi dolga roka moderne države, te lahko od pogube (morda) reši le široka in krepko organizirana mreža državljanske solidarnosti; ideja, da se lahko rešiš le s pomočjo denarja, je utvara, ki so jo pred dvema desetletjema drago plačali že ruski oligarhi, ki se niso bili pripravljeni ukloniti novemu gospodarju Kremlja.

Skoraj otročje nerazumevanje tega, kako delujejo oblast, država in javno mnenje, se bo Musku kmalu maščevalo. Glede tega mislim, da se bo potrdil tudi drugi del napovedi, ki jo je že mesec dni pred mano, decembra 2024, podal ukrajinski analitik Anton Šehovcov: »Počakajmo, da Musk ugotovi, da Trump ni revolucionar, za kakršnega ga ima MAGA množica, in se obrne proti njemu, Trump pa ga bo nato strl.« Musk je v še zlasti nevšečnem položaju zaradi odvisnosti od državnih subvencij, izpostavljenosti njegovih podjetij regulaciji (ne le v ZDA, temveč tudi na drugi strani Atlantika, kjer so mnogi vplivni akterji komaj čakali, da se mu maščujejo za njegovo ponižujoče poseganje v politično avtonomijo evropskih držav) in, nenazadnje, statusa naturaliziranega državljana, ki je v preteklosti preveč prešerno razlagal o dvomljivih bližnjicah, s katerimi je legaliziral svoje bivanje v ZDA. Makartistična mešanica ksenofobne preganjavice, pravne arbitrarnosti in uradniške zagrizenosti, zaradi katere so se v ZDA znašli na udaru vsi tujci, utegne kmalu doseči tudi Muska.

A za razliko od razpleta madžarskega G-daya ne pričakujem Trumpove dokončne zmage. Nasprotno. Orban se je v vojno s svojim najbližjim tajkunom podal, ko si je že zagotovil lastne finančne vire in popoln nadzor nad državnim aparatom. Trump nima ne enega ne drugega. Hkrati pa v zunanji politiki niza poraz za porazom, v katerih se razkriva kot nepredvidljiv, nevaren, a obenem šibek akter. Tisti del ameriške oligarhične elite, ki se mu je še pred meseci hodila klanjat, bo zelo kmalu ugotovil, da je zanj najbolje, če se hektičnemu predsedniku spodreže vzvode regulativne moči. Demokratska zmaga na kongresnih volitvah naslednje leto, že tako najverjetnejši scenarij, bo postala tudi strateška stava doslej protrumpovske oligarhije. Z njo bi dobila, kar ji najbolj ustreza: zakonodajno blokado in nekaj let premirja pred nepredvidljivimi posegi zvezne administracije.

A še usodnejši učinek razkola bo, da bo trumpizem ostal brez svoje »futuristične« komponente. V noči dolgih nožev so fanatiki »novega reda«, v katerem sta tehnologija in ideologija postala gradnika nove hierarhične družbe, zmagali nad plebejskim kruhoborstvom pouličnih pretepačev. V »noči topih nožev« je Trump znova afirmiral prvenstvo »plebejskega« krila svojega gibanja nad oligarhičnim in futurističnim. S to zmago je tlakoval pot svojemu zatonu. A do tedaj nas čaka še veliko obratov, melodrame na vrhu in trpljenja na dnu družbe.

Skoraj otročje nerazumevanje tega, kako delujejo oblast, država in javno mnenje, se bo Musku kmalu maščevalo.

VIR:DELO