Maškarada ustaštva

Nekomu, ki ne ve kaj dosti o ustaštvu, je celoten prizor zgrinjanja množic v Zagreb lahko deloval kot velik žur.

Ko so trume mladih in manj mladih drle v Zagreb na koncert Marka Perkovića – Thompsona, se je opazovalec lahko vprašal o pomenu precej uniformiranega imidža udeležencev koncerta: črne majice, okrašene z ustaškimi simboli, baretke, iztegovanje rok v ustaški pozdrav. Ni bilo sicer popolnoma jasno, komu kličejo, da so »spremni« in komu razkazujejo ustaško memorabilijo.

Koncert je hrvaška vlada s prisotnostjo predsednika vlade na generalki in nekaterih politikov na koncertu odkrito podprla. Oblast je zagotovila tudi varovanje s pomočjo več tisoč policistov. (Kritiki koncerta so poudarjali, da bodo ceno tega varovanja seveda plačali davkoplačevalci.)

Thompsonovi navdušenci torej niso nasprotniki vlade, ampak prej njeni podporniki. Na novinarska vprašanja, zakaj so prišli na koncert, so obiskovalci večinoma odgovarjali, da jim je zelo všeč Thompsonova glasba, da so domoljubi in da imajo radi boga. Nekomu, ki ne ve kaj dosti o ustaštvu, je celoten prizor zgrinjanja množic v Zagreb lahko deloval kot velik žur. Črne majice, baretke, zastave in ustaški grbi pa kot maškarada, ki je spominjala na noč čarovnic. Tudi križi, ki so se izrisovali na nebu, so na trenutke spominjali na kakšen Madonnin nastop, ko so religijski simboli uporabljeni predvsem kot dekoracija in rahla provokacija.

Lahko, da je bil Thompsonov koncert videti bolj performans kot strastno politično gibanje ljudi, ki sledijo določeni ideologiji in njihovim vodjem, toda dobro se je spomniti, da je fašizem od začetka uspešno uporabljal estetiko, še posebej maškarado in teatralnost.

Pred petdesetimi leti je Susan Sontag v tekstu Fascinating Fascism (Fascinantni fašizem) v New York Review of Books analizirala ponovno izdajo fotografske knjige Leni Riefenstahl The Last of the Nuba (Zadnji Nube) in naraščajoči kult njenih filmov, kot sta Triumf volje in Olimpija. Leni Riefenstahl so na mrež v sedemdesetih letih v ZDA slavili kot vizionarsko režiserko, ki je bila nepravično omadeževana zaradi povezav s Hitlerjem in nacistično stranko. Susan Sontag izpodbija to rehabilitacijo in pokaže, da je bila ustvarjalnost Leni Riefenstahl neločljivo povezana s fašistično ideologijo. Fašizem namreč ni le politični sistem, ampak tudi estetika – način gledanja in organiziranja sveta skozi spektakel in promocijo določene ideje lepote. S pomočjo analize fašistične estetike, kot so uniforme, militaristična pompoznost, pozdravi z iztegnjeno roko in teatralnostjo nacističnih shodov, Susan Sontag pokaže, kako ta simbolika ustvarja nekakšno perverzno fascinacijo, ko erotično prikazuje moč in podrejanje. V filmih Leni Riefenstahl vidimo slavljenje močnega, discipliniranega in uniformiranega telesa, podrejanje individualnosti kolektivu. Moč je skrajno estetizirana in prikazana na privlačen način, toda ta erotično obarvana dominacija dejansko odseva fašistične vrednote.

Ne gre za vrnitev nazaj, ampak za konstrukcijo nečesa novega.

Fašizem kot performans

V fašističnih režimih so državljani pozvani, da izkazujejo lojalnost s pozdravi, uniformami, napevi, kar je lahko na prvi pogled videti kot nekakšno kolektivno igranje, toda ta performans postane še kako resničen, ko se ideologija začne udejanjati s pomočjo zastraševanja, izključevanja in nasilja.

Susan Sontag je označila za skrajno problematično povojno fetišizacijo nacističnih simbolov v popularni kulturi in to, da so nekateri začeli nositi uniforme, salutirati ali uporabljati nacistično ikonografijo kot nekaj modnega. Navidezno igrivo uporabljanje nacističnih simbolov namreč kaže na to, kako hitro se lahko pozabi povezava nacistične estetike z zgodovinskimi grozotami. Groza fašizma namreč ni bila le njegova brutalnost, ampak tudi spektakel, ki je brutalnost prikazoval kot nekaj monumentalnega in fascinantnega. Problem je, da fašizem preživi v kulturi skozi svoje podobe in slog, tudi ko je njegova politična ideologija zavrnjena.

Mnogi obiskovalci Thompsonovega koncerta so poudarjali, da je šlo pri dogodku v Zagrebu pred vsem za izkazovanje ljubezni do domovine. Ob tem se seveda postavlja vprašanje, kako to, da goreča predanost domovini zahteva nošenje črnih majic in ustaških simbolov. Katero inkarnacijo hrvaške države Thompsonovi privrženci ljubijo? Na prvi pogled se zdi, da bi se ti privrženci radi vrnili v preteklost, v čas druge svetovne vojne in ustaških pokolov. Toda na koketiranje z ustaštvom ne smemo gledati kot na neko regresivno potezo Thompsonovih oboževalcev. Ne gre za vrnitev nazaj, ampak za konstrukcijo nečesa novega.

Roger Griffin v knjigi The Nature of Fascism (Narava fašizma) pokaže, da fašizem ni bil le reakcija na modernost, temveč tudi skrajni in izkrivljen izraz modernističnega prepričanja o ustvarjalnem uničenju sedanjosti v imenu radikalnega novega začetka. V svoji odločenosti, da bo ustvaril nov tip političnega in kulturnega reda, je bil fašizem po svoje revolucionaren, ob tem, ko je bil hkrati reakcionaren v poudarjanju nacionalne identitete in kulturne homogenosti. Medtem ko konservativizem poskuša ohraniti preteklost in tradicionalne elite, fašizem dejansko stremi k prihodnosti, ki se radikalno razlikuje od sedanjosti, čeprav črpa navdih iz mitov preteklosti.

HDZ in USTAŠTVO?

Griffin poudarja, da je moč fašistične ideologije to, da jo poganja mit o neizbežnem ponovnem rojstvu naroda. Če se fašizem na eni strani napaja pri mitu heroične preteklosti, na drugi strani gradi mit ponovnega spoštovanja naroda in velike ljubezni do domovine. Fašistična politika, ki se začne udejanjati skozi nove ukrepe, ki temeljijo na rasizmu in nacionalizmu ter spodbujajo nasilje, ima nalogo realizacije teh mitov. Fašistični spektakel množicam slika idejo o ponovnem rojstvu naroda in domovinski ljubezni, dejansko pa odpira vrata izključevanju in nasilju.

Tudi v Zagrebu smo imeli prezentacijo dveh mitov. Na eni strani je šlo ob glorifikaciji ustaštva tudi za glorifikacijo hrvaškega herojstva iz časa vojne ob razpadu Jugoslavije. Posebno vidna so bila sklicevanja na vojaško akcijo Oluja, ki je pripeljala h koncu vojne, a je bila hkrati obravnavana na mednarodnem sodišču v Haagu zaradi pobojev srbskega civilnega prebivalstva. Čeprav se haaško sodišče na koncu ni izreklo o tem, da je šlo pri tej akciji za genocid, je Oluja v hrvaški mitologiji zaznamovana tako s herojstvom kot s krutostjo. Na drugi strani je Thompsonov koncert označil moment velike javne in predvsem politične podpore gradnji novega mita nacije – nekakšno novo rojstvo Hrvaške, ki v črnih majicah, s križi in baklami stremi v novo prihodnost.

Britanski režiser Mark Cousins je v dokumentarcu The March on Rome (Pohod na Rim) pokazal, kako zelo kaotičen je bil Mussolinijev prihod na oblast leta 1922 ter kako je bil film Umberta Paradisija A noi!, ki je leto kasneje dokumentiral Mussolinijev pohod na Rim, v veliki meri zaigran in tako zmontiran, da se je precej dezorganizirane črnosrajčnike prikazalo kot heroične vojake. Mussolini je imel velik posluh za teatralnost, zato je zahteval, da so dele pohoda črnosrajčnikov, ki se je dogajal v dežju, ponovno posneli, ko je bilo lepo vreme. Čeprav je Mussolini sam iz Milana v Rim potoval z vlakom, je v filmu videti, kot da je tudi on marširal z vojaki.

Cousins pokaže, da pohod na Rim ni bil velika ali neizogibna revolucija, ampak skrbno izgrajen mit. Dejanska situacija leta 1922 je bila kaotična, neorganizirana in v veliki meri politična – kralj Viktor Emanuel III. je Mussoliniju sam predal oblast, fašistične kolone pa dejansko niso bile dovolj močne, da bi Rim zavele s silo. Toda s pomočjo filma in drugih medijev so fašisti po svoje napisali zgodovino in jo spremenili v slavno, junaško ponovno rojstvo naroda. Zavedati se moramo, da je bil fašizem v zgodovini eno od prvih gibanj, ki je za ustvarjanje svoje ideologije izkoristilo moč filma, množičnih medijev in estetiko.

VIR:DELO