Rusija zaspala na parketu bližnjga vzhoda

Veliki junak ASAD pobegnil v Rusijo

V novem mešanju kart je Turčija velik zmagovalec: njen vpliv močno narašča, Erdoğan pa lahko zmaga po 14 letih. Padec Asada pomeni tudi obnovo islamizma kot politične sile v arabskem svetu. Poraženci so Iran in Rusija ter Hezbolah.

opozicijska ofenziva, ki je v dvanajstih dneh strmoglavila režim Bašarja al Asada, je prelomnica v zgodovini Sirije. Poleg tega je sprožil verigo dogodkov, ki bodo preoblikovali geopolitično pokrajino večjega dela Bližnjega vzhoda. Zmaga opozicije in Asadov beg v Moskvo sta rezultat sinergijskega vrhunca več procesov na sirski, regionalni in svetovni ravni. Asadova dinastija je brutalno vladala 54 let, torej od leta 1970, ko je poveljnik letalskih sil Hafez al-Assad prevzel oblast z vojaškim udarom.

Marca 2011, pred več kot 13 leti in pol, so v okviru “arabske pomladi” izbruhnili množični nemiri, ki jim je sledil oborožen upor, ki je kmalu prerasel v izjemno brutalno državljansko vojno. Od ocenjenih 22 milijonov Sircev v predvojnem obdobju je bilo ubitih 400.000 do 600.000 ljudi, od tega več kot polovica civilistov. Približno 13 milijonov državljanov je pobegnilo, polovica jih je izven države. Številne svetovne in regionalne sile so posredovale v vojni na nasprotnih straneh – ZDA na čelu številnih zahodnih držav, Savdska Arabija in druge zalivske monarhije, Turčija, Izrael, Rusija, Iran. Izjemno zapleten konflikt je bil zato primerno opisan kot »mini svetovna vojna«, ki je šla skozi vrsto faz.

Država se je razpadla na ozemlja, ki so pod nadzorom nasprotujočih si frakcij in okoli 100 različnih milic, vključno z morbidnim kalifatom “Islamska država”, ki je nekoč zajemal velik del Sirije in Iraka. Do sredine leta 2015 se je zdelo, da Asadov režim komaj preživi, vendar so do leta 2020 vladne čete, v veliki meri zahvaljujoč podpori ruskih letalskih sil, Irana in proiranskih milic, ponovno zavzele približno tri četrtine države, protirežimska opozicija pa je bila potisnjena v del province Idlib. Razmere so bolj ali manj prevladovale do 27. novembra, ko so opozicijske sile – predvsem islamistična Hayat Tahrir al-Sham (Organizacija za osvoboditev Levanta) in proturška Sirska nacionalna vojska, skupaj z več drugimi skupinami, sprožile strelovit napad in vstopile v Damask.

V zahodni javnosti prevladujoče konservativne in liberalne interpretacije poudarjajo izjemno krut in množičen teror, s katerim sta oče in sin ohranila svojo vladavino, razlogi za upor pa so večinoma omejeni na težnje prebivalstva po svobodi. Del levice pa je režim videl kot »manjše zlo«, predvsem iz dveh razlogov. Ker Asadi pripadajo manjšinski, obrobno šiitski sekti Alavitov, so vladali večinski sunitski državi na zelo sekularen način. To je pomenilo versko strpnost v državi, kjer približno četrtino prebivalstva sestavljajo verske manjšine – približno 13 odstotkov šiitov, približno deset odstotkov različnih krščanskih veroizpovedi in ostali Druzi.

Asadu je bila leta 2020 odobrena prekinitev ognja. Sirija je bila lani ponovno sprejeta v Arabsko ligo. Potekal je tudi proces normalizacije z EU, ker je EU želela vrniti čim več beguncev. Lahko bi izkoristil priložnost, da bi začel obnovo in pridobil nekakšno legitimnost, vendar ni storil ničesar, pravi novinarka Francesca Borri

Ideologija vladajoče stranke Baas je prvotno močno poudarjala antiimperializem, neuvrščenost in arabski socializem. Baath dobesedno pomeni vstajenje, stranka, ustanovljena leta 1943, pa je utelešala težnje po modernizaciji in si prizadevala za vodstvo po vsem arabskem svetu. Nazadnje, dejanja Washingtona od Afganistana do Libije so olajšala in celo podprla vzpon džihadistov. V resnici oba ta pogleda – tako prevladujoči kot tisti, ki je prisoten na levi – vsebujeta le del resnice. Poenostavljajo izjemno zapleteno sliko s številnimi protislovji in molčijo o pomembnih dejavnikih, predvsem ekonomskih, pa tudi drugih.

Tako kot velik del alavitov in Sirijcev na splošno je tudi Hafez al-Assad prišel iz revnega območja. Po prihodu na oblast je izvedel obsežne socialne in gospodarske reforme, vključno z nacionalizacijo velikih podjetij, razlastitvijo in prerazporeditvijo zemlje ter izboljšanjem življenjskih pogojev kmetov. Poudaril je tudi emancipacijo žensk. Kljub nekaterim začetnim uspehom sta za režim značilna korupcija in represija. Na položajih moči so bili v skladu z merilom lojalnosti nesorazmerno imenovani alaviti in suniti iz nižjih razredov na račun tradicionalnih mestnih konservativnih elit. Ogromen del nacionalnih virov je pogoltnila vojska, ki je bila v petnajstih letih skoraj podeseterena.

Ambicija je bila spremeniti Sirijo v vodilno arabsko silo, ki bi lahko tekmovala z Izraelom. Takšna vojska se je spremenila v steber režima. Vojaški izdatki so skupaj s spremembo gospodarskega razcveta nujno pripeljali do varčevanja. To pa je v kombinaciji z jezo deklasiranih elit tistega časa, zamero nad pojavom novega privilegiranega razreda, sekularnimi politikami in dejstvom, da del prebivalstva vidi alavite kot heretike, pripeljalo do oživitve Muslimanske bratovščine. To je bilo v skladu s splošnim trendom v arabskih družbah, razočaranih nad neuspehi modernizacije, ki jih je razglasil arabski socializem. Nato je leta 1982 izbruhnil oborožen upor, v katerem so islamisti zavzeli Hamo. Vojska je neusmiljeno porušila mesto in ubitih je bilo vsaj deset tisoč civilistov. Režim je nato vzpostavil totalitarni nadzor nad družbo prek tajne službe Muhabarat in drugih organov.

Leta 2000, po smrti svojega očeta, je Bašar al Asad nasledil vlado, gradnja njegovega svetega kulta osebnosti pa se je začela že prej. Kljub nekaterim preobrazbam se avtoritarna narava vlade ni spremenila. Vendar pa je prišlo do velikih sprememb na gospodarskem področju, ki jih je na spletni strani Fundacije Rosa Luxemburg zgovorno opisal Joseph Daher, sirsko-švicarski politolog in avtor knjige o politični ekonomiji Sirije po vstaji. V novem tisočletju je Sirija hitro začela izvajati neoliberalne politike. Gospodarstvo se je preoblikovalo iz gospodarstva, v katerem ima država pomembno vlogo, v tržno, kar je skupaj z znižanjem davkov pripeljalo do obogatitve višjega razreda in tujih vlagateljev.

Moč je bila v veliki meri skoncentrirana v vladarjevih rokah in krogu okoli njega. Državno premoženje je bilo uporabljeno za ohranjanje te moči, privatizacija mafije pa je še posebej koristila Asadovemu krogu sorodnikov in lojalistov. V nasprotju s sloji, ki so uživali v razkošju, so reforme osiromašile daleč največji del državljanov. Subvencije za živila, plin in druge energente so bile zmanjšane ali odpravljene. Kakovost in razpoložljivost zdravstvenih in izobraževalnih ter drugih socialnih storitev ter stopnja zaposlenosti so se zmanjšali. Pred izbruhom vojne je tretjina Sircev živela pod pragom revščine, tretjina pa tik nad pragom revščine.

Podeželska območja so osiromašena od leta 1980, v desetletju pred vojno pa je bil odstotek revnih na podeželju 62 odstotkov. Izseljevanje v mestna območja je pospešila privatizacija zemljišč in hude suše, ki so izbruhnile leta 2006. Naselja v slumih so cvetela okoli mestnih središč, medtem ko so nepremičninske špekulacije, ki jih je povzročil kapital iz Perzijskega zaliva in odprava omejitev najemnin, privedle do neznosno visokih stanovanjskih stroškov. Prišlo je do »premika v prvotni družbeni osnovi režima, ki so ga prvotno sestavljali kmetje, vladni uradniki in deli buržoazije« v smeri »režimske koalicije pajdaških kapitalistov – to je rentijerskega zavezništva političnih posrednikov ter buržoazije in višjega srednjega razreda, ki podpira režim«.

Ni naključje, da so bili poraženci gospodarske liberalizacije v ospredju protirežimskega gibanja. Tako je Bašar al Asad uničil svojo družbeno trdnjavo: »geografija uporov v Idlibu, Darai in drugih srednje velikih mestih, pa tudi na drugih podeželskih območjih, kaže vzorec, da so bile vse zgodovinske trdnjave Baas, ki so imele koristi od kmetijskih reform v 1960-ih.« V sirski vojni so posredovali številni mednarodni akterji, vključno z ZDA in preostalim Zahodom, ki so aktivno podpirali strmoglavljenje Asada, vključno z oboroževanjem upornikov, vendar so njeni temeljni vzroki domači: »Pomanjkanje demokracije in naraščajoče osiromašenje širokih delov sirske družbe, v ozadju korupcije in naraščajoče neenakosti, sta pripravila podlago za ljudsko vstajo, ki je samo čakala na primerno iskro.« In ta iskra je prišla z arabsko pomladjo.

Italijanska novinarka Francesca Borri poroča iz Sirije od leta 2012. Njena odlična knjiga »Sirski prah« je prevedena v hrvaščino, v kateri je zapisala, da je »Marx pomembnejši od Korana za razumevanje Sirije«.

– V Evropi preveč poudarjamo vlogo religije, vendar sta bila med arabsko pomladjo v vseh državah ključnega pomena gospodarstvo in socialna izključenost. Elite so družbena manjšina, osredotočena na lastno moč in posel. Obstaja ideja, da je bila arabska pomlad nekakšna tuja zarota. To absolutno ni res. Vključile so se tuje sile, vendar je bila to res arabska revolucija, ki še ni končana, saj so njeni vzroki še vedno prisotni – pravi poročevalec Novosti.

Aktualne dogodke je odločilno sooblikovala interakcija zapletenih regionalnih in globalnih geopolitičnih procesov. Morda so imeli največji vpliv interesi in konkurenca regionalnih velikih sil. Asadov režim je bil edini zaveznik Teherana. Poleg tega je skupaj z libanonsko šiitsko organizacijo Hezbolah predstavljal ključno geografsko povezavo v protiizraelski in protizahodni “osi upora”. Toda celotno zahodno krilo iranskega desetletja dolgega varnostnega sistema odvračanja je zdaj zlomljeno, kopenske vezi z Libanonom pa so pretrgane. “Ni osi odpora brez dostopa do Hezbolaha,” je dejal Ali Vaez, analitik pri možganskem trustu International Crisis Group.

Do nedavnega se je zdelo, da je Asadova vladavina bolj ali manj stabilizirana, potem pa se je izraelsko-arabski konflikt vmešal v geopolitično enačbo kot naslednji proces. Z lanskoletnim napadom na Izrael je Hamas sprožil verigo dogodkov, v katerih Izrael ni samo uničil večine Hamasovih vojaških zmogljivosti in zagrešil genocid nad Palestinci v Gazi, ampak je tudi drastično oslabil in premagal Hezbolah. Hkrati so se ruske zmogljivosti od leta 2022 zmanjšale. Moskva je večino svojih sredstev in pozornosti preusmerila na agresijo na Ukrajino, ki jo vidi kot eksistencialno bitko proti Zahodu.

V takšni konstelaciji je Turčija izkoristila priložnost. Nekoč je Recep Tayyip Erdoğan gojil prijateljske odnose z Asadom, vendar je po izbruhu vstaje Ankara zelo hitro začela finančno, obveščevalno in vojaško pomagati Svobodni sirski vojski. Predvsem iz dveh razlogov: verjela je, da bi bila nova sirska vlada, če bi strmoglavili Asada, ideološko bližje Turčiji pod AKP kot islamsko usmerjeno vlado, pa tudi zunanjepolitično odvisno od Ankare, ki bi dobila vlogo hegemona v tem delu Bližnjega vzhoda.

Zdi se, da sta ruska intervencija in propad sirske opozicije v veliki meri onemogočila Erdoğanove načrte, vsaj kar zadeva strmoglavljenje sirskega režima. Toda obstajal je in je še en razlog – globoka protikurdska paranoja uradne Turčije. Kurdi predstavljajo med 5 in 10 odstotkov sirskega prebivalstva. Kot neArabci so bili pod baasistično nacionalistično vladavino podvrženi ostri represiji, ki jo pogosto utišajo tisti, ki opozarjajo na domnevno strpnost Asadovega režima. Od leta 2012 je bila na kurdskih ozemljih ustanovljena protodržavna entiteta Rojava ali “Avtonomna uprava severne in vzhodne Sirije” pod vodstvom PYD, organizacije, ki se je de facto pojavila kot sirska veja PKK, ki od leta 1984 vodi vztrajen upor v Turčiji, ki je dom daleč največjega števila Kurdov.

Ankara se je soočila z možnostjo, da se na njenih južnih mejah uveljavi druga kurdska entiteta, ki jo Turčija šteje za teroristično entiteto, za razliko od iraškega avtonomnega Kurdistana. Zato je še naprej pomagala različnim islamističnim in džihadističnim skupinam, kot je Jabhat al-Nusra, prvotno podružnica teroristične Al Kaide, ki je sčasoma prevzela območje, ki ga je vodila opozicija, in se leta 2017 preoblikovala v današnjo HTS. Imel je še večji vpliv na formacijo in pomagal Sirski nacionalni vojski (SNA), ki je praktično orodje Ankare. V “sodelovanju” s SNA je turška vojska večkrat napadla sirske Kurde in zasedla del severne Sirije kot “tamponski pas”, medtem ko je bila etnično očiščena.

Okoli severa države je Turčija izvajala pritisk na Damask in pogojevala “normalizacijo” s turškim nadzorom nad ozemljem. Asad se ni hotel vdati in očitno popolnoma napačno presodil stanje svojega režima in zmogljivosti svojih zaveznikov. Med izjemno zlobno vojno so vse strani zagrešile številne zločine. Veliko jih je Asadova vojska in njeni zavezniki. Amnesty International, ki je pred kratkim objavil podrobno poročilo, v katerem obtožuje Izrael genocida v Gazi, in Komisija ZN sta med drugim dokumentirali napade s kemičnim orožjem, namerno neselektivno bombardiranje civilnih sosesk, uničenje bolnišnic in šol, kruto mučenje in množične usmrtitve pripornikov: ocenjuje se, da je bilo med letoma 2011 in 2016 v zaporniškem kompleksu Saydnaya blizu Damaska ubitih med 5.000 in 13.000 ljudi. Kljub vsemu zgoraj navedenemu Borri poudarja, da je imel Asadov režim možnost.

– Leta 2020 je prejel prekinitev ognja. Lani je bila Sirija ponovno sprejeta v Arabsko ligo. Potekal je tudi proces normalizacije z EU, ker je EU želela vrniti čim več beguncev. Lahko bi izkoristil priložnost, da bi začel obnovo in pridobil nekakšno legitimnost. Imel je zlato priložnost in ni storil ničesar,« pojasnjuje novinarka, ki ni bila presenečena nad dejstvom, da sta se režim in njegova vojska v desetih dneh razpadla kot hiša iz kart.

Hitrost, s katero je Asad padel, je verjetno presenetila samega Erdogana. Turčija je morala vnaprej vedeti za ofenzivo. V novem premešavanju kart je velika zmagovalka: njen vpliv močno narašča in Erdoğan lahko zmaga po 14 letih. To je tudi obnova islamizma kot politične sile v arabskem svetu. Poraženci so Iran in Rusija, pa tudi Hezbolah. Po začetku razpada sta obe državi hitro odpisali sirski režim in poskušata vzpostaviti nekakšen odnos z novimi oblastmi, v katerih ima HTS prevladujočo vlogo. Moskva in Iran sta globoko sovražna med novimi sirskimi vladarji in prebivalstvom na splošno.

V zadnjem letu se je Iran v veliki meri pojavil kot papirnati tiger in možno je, da se bo pripravljenost Teherana na kompromis z Zahodom povečala. Rusija je bila ponižana pred svetom, desetletna operacija za reševanje strateško pomembnega varovanca je propadla. Poleg prestiža in izgubljenega zaveznika je vprašljiva tudi usoda velikih vojaških baz, letalske baze v Hmeimimu in pomorske baze v Tartusu: obe sta ključnega pomena za sposobnost Rusije, da projicira moč, ne samo v Sredozemlju, ampak po vsej Afriki. Vendar pa ni potrebe po prenagljenih zaključkih: HTS je islamistična, a tudi nacionalistična organizacija in težko se bo strinjala z vlogo turškega vazala, Rusija pa pride prav kot ravnovesje.

Obstaja veliko odprtih vprašanj in negotovosti. Eden najpomembnejših je, ali bo HTS – organizacija, ki je zagrešila tudi številne zločine in terorizirala prebivalstvo na ozemlju pod svojo vladavino, zlasti ženske – vsaj poskušala ustvariti vključujočo vlado, ki bi ustrezala raznolikosti sirske družbe. Njen vodja Abu Mohammed al-Jolani, ki je bil v tesnem zavezništvu z Islamsko državo v Iraku, predhodnico Islamske države, in človek, za katerega je State Department napovedal nagrado v višini 10 milijonov dolarjev, v zadnjem času poskuša dati vtis pragmatika.

– Islamistična gibanja po vsem svetu so se razvila. V primeru Egipta in državnega udara, ki je strmoglavil Mohameda Mursija, so videli, da ne morejo vladati sami. Vključiti morajo druge, poleg tega pa nočejo sami nositi odgovornosti. Drugič, pravijo, da ne nameravajo napadati zahodnih ciljev, kot sta to storila Al Kaida ali ISIS. Želijo se osredotočiti na svojo državo, v zameno pa želijo, da jih Zahod pusti pri miru. Poleg tega smo v Kabulu videli prizore množičnega bega, tukaj vidimo, da kristjani ne bežijo. Res je, da obstaja razlika med Idlibom, kjer so bolj ali manj vsi podpirali HTS, in Damaskom. Čas in Sirci bodo pokazali, kaj se bo na koncu izkazalo, vendar ne pričakujem veliko težav,” je zaključil Borri.

Politolog in antropolog Thomas Schmidinger, avtor številnih knjig o Bližnjem vzhodu, še posebej o Kurdih v Siriji, poudarja, da je SNA trenutno večji problem kot HTS. Medtem ko HTS daje vsaj deklarativne izjave o strpnosti, SNA še vedno izjemno agresivno napada kurdska območja, kot sta Manbij ali Kobane. Turčija radikalno nasprotuje vsakršni vključitvi prokurdskih Sirskih demokratičnih sil (SDF) v novo vlado.

Glede na to, da SDF nadzorujejo približno četrtino Sirije, to lahko pomeni le nadaljevanje vojne. Dejstvo, da se poročila o pobojih alavitov, in to ne le s strani pripadnikov režimskih sil, širijo po internetu, prav tako ni dobro. Veliko bo odvisno tudi od potez ZDA, ki so doslej vsaj v omejenem obsegu ščitile SDF, s katerimi so pred nekaj leti sklenile taktično partnerstvo. V vsakem primeru, poudarja Schmidinger, je to morda zadnja priložnost za Sirijo, da vzpostavi nacionalno suverenost in se izogne trajnemu razpadu, kot sta Somalija ali Libija.

To bo delovalo le, če bo resnično vzpostavljena vključujoča vlada. Vemo, kdo sta Džolani in HTS. Čeprav se zdi, da so se po zavzetju Alepa obnašali dobro, ni razloga, da bi verjeli njihovim prijaznim besedam. Če pa delujoča vlada ne bo vzpostavljena, Turčija že zahteva severno Sirijo, ki sega v čas Mustafe Kemala. Mislim, da Izrael (ki je v zadnjih dneh izvedel na stotine zračnih napadov in zasegel dodatno sirsko ozemlje) prav tako ne bo rekel “ne” novi širitvi ali ustanovitvi marionetne države.

Vir:Novosti

SPONZORIRANA VSEBINA