MADŽARSKA

Hiša terorja

Potvarjanje zgodovine v Orbánovi Madžarski.

Na Andrássyjevi aveniji, najelegantnejši nakupovalni ulici v središču Budimpešte, stoji štirinadstropna stavba, ki se nekoliko razlikuje od drugih. Imenuje se Hiša te-rorja, kar lahko tudi sami uganete, saj je v njenih kovinskih nadstreških na obeh straneh vrezana beseda »teror«. Za umetniško instalacijo, izdelano iz verig in kosa Berlin-skega zidu, je pročelje, prekrito s slikami žrtev komunističnega režima, ki je nekoč vladal na Madžarskem. Če se vam bo uspe-lo prebiti do kleti, boste tam našli razstavne predmete, ki pričajo o mučenju in grozodejstvih, med njimi so samica, celica, v kateri so zaprti morali stati ali sedeti v ledeno mrzli vodi, in niz vtislic. Slišati je, kot bi nekje v ozadju kapljala voda. V klet se ne morete spustiti drugače kot z mračnim dvigalom, ki se premika izjemno počasi, medtem ko se v njem predvaja videoposnetek, na katerem moški nadvse podrobno opisuje postopek državne usmrtitve. Če si niste izposodili avdiovodnika, razen li-sta papirja z opisom, kaj vse so pripadniki tajne policije prav v tej stavbi počeli z nedolžnimi državljani, ni na voljo nobenih dodatnih informacij, ki bi razstavo postavile v širši kontekst. Z vsakih vtislic se sli-ši srhljiv posnetek, s katerim končno dobi glas eden od po krivem obsojenih na smrt.

Vse skupaj nas surovo postavlja pred zgodovinsko resnico – ali polresnico. Na primer, usmrtitve nikoli niso potekale na Andrássyjevi aveniji št. 60. Stavbo je tajna policija prevzela sredi petdesetih let prejšnjega stoletja in jo je uporabljala za različne namene do začetka 21. stoletja, ko so jo ideologi madžarske vladajoče stranke Fidesz preuredili v nekaj, kar je za oboževalce pronicljive sovjetologinje Anne Applebaum podobno Disneylandu. Del zgodovine tega kraja je resnično šokanten, kot so šokantna tudi dejanska grozodejstva, ki so jih komunisti od leta 1949 do 1989 zagrešili na madžarskem ozemlju, od brutalnih povojnih čistk in prisilne kolektivizacije do zagrizenega preganjanja ljudi, povezanih z neuspelim protisovjetskim uporom leta 1956. Toda klet in preostala tri nadstropja Hiše terorja imajo v svoji sedanji podobi z resničnostjo in rahločutnostjo opraviti približno toliko kot premnoge sobe pobega v tem srednjeevropskem in med turisti zelo priljubljenem mestu. V nasprotju s sobo pobega pa vam za iskanje izhoda iz Hiše terorja ni treba napenjati možganov, temveč morate samo slediti vnaprej začrtani poti ogleda, ki vodi na prosto skozi mučilnico, mimo videoposnetkov govorov predsednika vlade Viktorja Orbána in sovjetskih vo-jakov, ki zapuščajo Madžarsko, ter navzgor do preddverja, kjer ogromen sovjetski tank straži trgovino s spominki.

Hiša terorja, visokotehnološki muzej fašizma in komunizma v stavbi, ki jo je pred prevzemom komunistov uporabljala pro-nacistična stranka Puščični križ, je temeljni kamen Fideszovih prizadevanj, da bi madžarsko identiteto preoblikoval v skladu z nacionalističnimi, konservativnimi, iredentističnimi in predvsem protilevičarskimi smernicami. Fidesz, nekoč liberalna sredinska stranka, se od devetdesetih let prejšnjega stoletja pod Orbánovim vodstvom nagiba vse bolj v desno. Od leta 1998 do 2002 je bila stranka vladajoče koalicije, na naslednjih volitvah pa jo je premagala socialistična stranka in začela se je uveljavljati kot osrednja desničarska opozicijska sila v državi. Orbán se je po vrnitvi na oblast leta 2010 lotil dela, da bi Fideszu za prihodnjih več desetletij zagotovil prevlado v nacionalni politiki. Njegova vlada je občutno povečala strankin vpliv na sodišča, medije in nevladne organizacije, pri tem pa uvajala reforme volilnega sistema, ki so bile predvsem v prid njenim intere-som, in ponujala državljanstvo Madžarom iz sosednjih držav (ti večinoma podpirajo Fidesz). Orbán je prav tako spremenil madžarsko ustavo, da po novem zrcali nasprotovanje njegove stranke porokam istospolno usmerjenih in splavu. Ko je leta 2015 v Evropo prihajalo veliko beguncev, je zavzel skrajno sovražno stališče do migrantskih kvot, ki jih je uvedla EU, uporabljal izrazito ksenofobno in islamofobno retoriko ter hkrati gradil zloglasno ograjo iz bode če žice vzdolž južne madžarske meje, da bi prosilce za azil zadržal na drugi strani. Trdil je, da bi za ograjo morala plačati EU.

Fidesz, nekoč liberalna sredinska stranka, se od devetdesetih let prejšnjega stoletja pod Orbánovim vodstvom nagiba vse bolj v desno. Od leta 1998 do 2002 je bila stranka vladajoče koalicije, na naslednjih volitvah pa jo je premagala socialistična stranka in začela se je uveljavljati kot osrednja desničarska opozicijska sila v državi.

»Ali je Madžarska res demokratična država, je zdaj tudi uradno vprašljivo: eno od poročil evropskega parlamenta jo opisuje kot »hibridni režim volilne avtokracije«, kar pomeni, da ni ravno totalitarna diktatura, a hkrati tudi ni več delujoča demokracija.

Gospodarska politika stranke Fidesz neoliberalno privatizacijo in varčevalne ukrepe združuje z visokimi strateškimi javnimi izdatki, zlasti v obliki davčnih olajšav za mlade družine, zniževanja cen komunalnih storitev in zviševanja (nekaterih) pokojnin. Orbán je svojo ureditev opisal kot krščansko »neliberalno demokracijo«, v tujini pa jo kritiki opisujejo kot »dirigirano demokracijo« ali občasno kot »mehki fašizem«. V tej ureditvi se ustvarja videz, da v državi delujejo neodvisni mediji, da so volitve svobodne in da je tekmovanje med političnimi strankami mogoče, res pa je ravno nasprotno.

Orbánovi vladi se je uspelo ubrani ti obtožb o klientelizmu in korupciji ter se otresti pomislekov glede pravne države in sovražnosti stranke Fidesz do pravic kvir oseb in prosilcev za azil. Toda zunanji pritiski so se začeli pozno. Fidesz je bil šele leta 2021 izključen iz desnosredinske Evropske ljudske stranke (EPP), katere članica je tudi Krščanskodemokratska unija Angele Merkel in njene sočlanice in predsednice evropske komisije Ursule von der Leyen. EU je ustavila izplačevanje sredstev Madžarski šele proti koncu leta 2022 in nazadnje državi zaradi nespoštovanja zakonodaje o azilu lani naložila globo 200 milijonov evrov. Zdaj je to, ali je Madžarska res demokratična država, tudi uradno vprašljivo: eno od poročil evropskega parlamenta jo opisuje kot »hibridni režim volilne avtokracije«, kar pomeni, da ni ravno totalitarna diktatura, a hkrati tudi ni več delujoča demokracija.

Fidesz je od vsega začetka jasno kazal, da cilj stranke ni zgolj volilni uspeh. Želel je korenito preobraziti madžarsko kulturo, da bi bila »politična ureditev vgrajena v dobo kulture«, kot je v govoru leta 2018 povedal Orbán. Ena od pomembnih prvin teh prizadevanj je bilo ustvarjanje zgodovinskih mitov, pri čemer so Orbán in njegovi zavezniki, najvplivnejša med njimi je direktorica Hiše terorja Mária Schmidt, profesorica in medijska magnatka, ki jo je Fidesz imenoval za glavno zgodovinarko – z javnimi in zasebnimi sredstvi monopolizirali nacionalne razprave o zgodovini in spominu. Bojeviti desničarski narod potrebuje bojevito desničarsko nacionalno zgodbo. V ta namen je Fidesz poklicne zgodovinarje in muzealce odrinil na rob, sredstva pa pretakal v nove raziskovalne inštitute in razvijal programe, ki so jih usmerjali politični nameščenci, srečni, da lahko podpirajo prizadevanja za dosego Orbánovih ciljev, čeprav so rezultati zgodovinsko zavajajoči in simbolno nedodelani. Stare kipe so zamenjali novi, mestne trge v Budimpešti so predrugačili, zgodovinarji so izgubili službo in vznikali so novi nestrokovni muzeji, vse to pa naj bi ustvarjalo podobno madžarske identitete, ki temelji na občutkih žrtve in izgubljene slave ter spodbuja militanten protilevičarski nacionalizem. Politik Sándor Lezsák, ki uresničuje Fideszove načrte, je to nekoč razložil takole:

»Ponovno moramo osvojiti preteklost.«

Nekateri poskusi potvarjanja zgodovine, na primer načrti za postavitev spomenika antisemitskemu politiku Bálintu Hómanu leta 2015, so na Zahodu spodbudili ostre kritike, toda širši okvir Fideszovega zgodovinskega projekta, ki je bil v Hiši terorja jasno predstavljen že leta 2002, je v glavnem ostal neopažen. Madžarski oblastniki imajo morda res poseben dar, da prodajajo laži in polresnice, obstaja pa še en razlog, zakaj se je njihova mitologija izognila resnejši cenzuri. Nacionalistični konservatizem in protilevičarski triumfalizem Fideszovega zgodovinskega gibanja se ne razlikujeta kaj prida od tistega, kar je tudi Zahod sam ob koncu zgodovine želel videti v Srednji Evropi.

Hiša terorja je že s svojim imenom posvečena dvema diktaturama 20. stoletja, a kakor hitro vstopite vanjo, postane jasno, da komunistični namenja veliko več prostora. Takoj v preddverju zagledamo veliko petterokrakov zvezdo in puščični križ, simbol madžarske marionetne fašistične vlade, ki jo je nastavil nacistični režim. Nekoliko dlje nad pultom za prodajo vstopnic visi kičasta socrealistična slika, videoposnetek pa prikazuje moškega z gradbeno čelado na glavi, ki tarna: »Šestnajst, 18 let stari fantje, ki so razmišljali drugače, pa so poklicali rablja, krvnika. To je bil njihov socializem!« Zdi se, da je fašizem v muzeju navzoč samo zato, da bi si njegovi snovalci moralne okoliščine holokavsta prisvojili za svoj protikomunistični spominski projekt. Že bežen pogled na razporeditev prostorov v Hiši terorja razkrije, da so fašizmu posvečene le tri sobe, komunizmu pa morda kakih 20.

Po nekaj na hitro postavljenih instalacijah s puščičnimi križi se znajdete v sobi, ki vas posrka v mračno razpoloženje povojne sovjetske okupacije, še zlasti gulagov. Na enem od zidov je Stalinov navedek: »Madžarsko je treba kaznovati v svarilo drugim!« Muzejsko besedilo opisuje, kako so sovjetski okupatorji, »kot že nacisti« pred njimi, prišli s seznami sovražnikov, ki naj bi jih čakala »deportacija« na vzhod v »živinskih vagonih«. Nekaj sob pozneje, ko preberete opis komunističnega prevzema oblasti, izveste, kaj v resnici pomeni ime muzeja: »Začela se je doba strahu in terorja.«

V preostalih prostorih najdemo kopico dvoumnosti glede fašizma in komunizma. Ena od instalacij je zasnovana kot garderoba, sredi katere se vrtita lutki, ena oblečena v uniformo s puščičnimi križi, druga v takšno iz obdobja komunizma. Na zaslonu se predvaja videoposnetek ljudi, ki se preoblačijo, avdiovodnik pa razlaga: »Eksponati v tej sobi ponazarjajo kontinuiteto diktatorskih režimov in vidimo lahko, kako je diktatura zgolj zamenjala barve in uniformo.« Ko sem o tej instalaciji povprašal Gáborja Egryja, generalnega direktorja neodvisnega inštituta za politično zgodovino v Budimpešti, je rekel: »Res lep in jasen prikaz ideje totalitarizma, ne le podobnosti med režimi, temveč dejanskega prekrivanja skrajne desnice in skrajne levice … Kar je pri vsem skupaj najpomembneje, je, da sta oba režima umeščena zunaj dejanske madžarske zgodovine, da nekako ne izhajata iz madžarske identitete, temveč sta bila na Madžarsko uvožena.« Kot drugo je sporočilo tudi tukaj jasno: 20. stoletje na Madžarskem je zgodba o surovosti, ki jo je država trpela pod škorpijem tujih totalitarnih sil. Če je v muzeju kje omenjen odpor, je predstavljen kot »uporniški boj« za nacionalno suverenost; celo protisovjetska vstaja leta 1956, ki so jo dejansko vodili reformni levičarji, je prikazana v nacionalistično-populističnem smislu.

Priročno sporočilo za narod, ki je bil zaveznik Nemcev že dolgo, preden so marca 1944 državo zavzeli nacisti, in je zagotavljal kolaborante in voditelje fašističnemu in tudi komunističnemu režimu. Prav to sporočilo želi Fidesz vklesati ne le v madžarski urbani prostor in muzejske prostore, temveč tudi v nacionalno zakonodajo. Leta 2010, kmalu po vrnitvi na oblast, je v ustavo dodal preambulo, v kateri piše: Za dan obnovitve pravice do samoodločbe naše države, ki jo je izgubila 19. marca 1944, štejemo 2. maj 1990, ko je nastal prvi svobodno izvoljeni ljudski organ. Ta dan štejemo za začetek nove demokracije in ustavnega reda naše države.

Po besedah zgodovinarja Ferenca Laczója, s katerim sem govoril po telefonu, je ta na videz nepomembna preambula nabita s pomenom. Trditev, da je država izgubila suverenost na dan nemške okupacije, olepšuje režim pred okupacijo in Madžarov ne prikazuje kot naroda, ki je v 20. stoletju trpel, a tudi izvajal zločine, temveč kot nemožno žrtev uvoženih ideologij. »Ljudje lahko zdaj rečejo, da je na strani skrajne desnice vse slabo prišlo iz Berlina, na strani levice pa so vsi komunisti prišli iz Moskve,« razloži Laczó. »V bistvu je zdaj mogoče pripovedovati zgodbo, ne da bi posvečali kakršnokoli pozornost zelo sporni vlogi madžarske države.« Resni akademski zgodovinarji v glavnem zavračajo enačenje fašizma in komunizma, na Madžarskem in drugod, in pogosto vidijo kontinuiteto med holokavstom in režimom Miklósa Horthyja, samooklicanega vseživljenjskega antisemita, ki je Madžarsko vodil od leta 1920 do 1944.

Horthyjeva vlada se je odkrito povezovala s silami osi, sprejemala stroge zakone, ki so omejevali udeležbo Judov v javnem življenju, in se iz zveze z Nemčijo umaknila šele, ko je postalo jasno, da bodo zmagali zavezniki, to pa je vodilo v okupacijo. »Gre za manipuliranje z zgodovino,« Laczó opiše politiko spomina stranke Fidesz, ki je utelešena v Hiši terorja, »za državno voden poskus indoktrinacije ljudi na točno določen način. Gre za protiliberalen in radikalno nacionalističen projekt.«

Leta 2002, ko se je odprla Hiša terorja, so bili številni ugledni madžarski akademiki besni. Pogovarjal sem se z enim od njih, liberalcem Krysztjánom Ungváryjem, in muzej je označil za »absolutni škandal«. Nič manj jezni niso bili niti številni napredni aktivisti in kulturniki različnih političnih prepričanj, le malo kritik pa je bilo slišati od osrednjih zahodnih politikov in novinarjev. New York Times je objavil dva članka o nadvse spornem odprtju muzeja in oba sta zadnjo besedo prepustila njegovim podpornikom, eden od njiju direktorici Márii Schmidt, ki je povedala: »Končno lahko na glas izrečemo, da je bil komunistični režim nečloveški. Končno lahko otroke učimo, kaj je res.« Leta 2008 so v časopisu New York Times na straneh, kjer pišejo o potovanjih, Hišo terorja označili za »nekaj čudovitega«, »češar ne smete zamuditi«, in za »podcenjeno« znamenitost. Članek iz leta 2019 je hvalil več razstav v muzeju, s katerimi so zaznamovali obletnico padca Berlinskega zidu. Revija Prospect je pohvalila odsotnost »grozljivega kiča« v ustanovi. Londonski Times je Hišo terorja enkrat oglaševal leta 2014 (»mračen opomin, kako težavna je bila preteklost Budimpešte«) in dvakrat leta 2024 (»kot močan udarec v želodec«; »v kleti, kjer so oporečnike mučili in ubijali, vam bo ledenela kri«), leta 2018 pa je celo pozval k ustanovitvi pedobnega muzeja v Združenem kraljestvu, da bi »nas opominjal na zlo komunizma«. Vodilni evropski politiki so se tam vsa ta leta redno udeleževali prireditev in imeli govore. Omenjen je na vseh mogočih turističnih spletnih straneh.

»Resni akademski zgodovinarji v glavnem zavračajo enačenje fašizma in komunizma, na Madžarskem in drugod, in pogosto vidijo kontinuiteto med holokavstom in režimom Miklósa Horthyja, samooklicanega vseživljenjskega antisemita, ki je Madžarsko vodil od leta 1920 do 1944.«

■ Hiša terorja, visokotehnološki muzej fašizma in komunizma v stavbi, ki jo je pred prevzemom komunistov uporabljala pronacistična stranka Puščični križ, je temeljni kamen Fideszovih prizadevanj, da bi madžarsko identiteto preoblikoval v skladu z nacionalističnimi, konservativnimi, iredentističnimi in predvsem protilevičarskimi smernicami.

»Pri tej zgodbi je zanimivo, kako je bil muzej na začetku neverjetno dobro sprejet,« je povedal Laczó in dodal, da se ima za uspeh zahvaliti med drugim iskreni želji krajevnega prebivalstva, da bi opravilo s komunistično zgodovino. »Številni ljudje pa zdaj ne marajo več tja,« je nadaljeval. »A če se ozremo v prva leta po odprtju, je na Zahodu nanj marsikdo gledal v smislu: ‘Končno ena od vzhodnoevropskih držav le prizna svojo totalitarno preteklost. Končno si upa razkrivati zločine komunizma.« Fidesz, vedno pragmatičen v svojih sporočilih domačim volivcem in mednarodnim opazovalcem, militantni antikomunizem že dolgo razume kot način pridobivanja podpore Zahoda za skrajno neliberálne projekte. »Antikomunizem je mednarodno sprejemljiv v Evropi, povsod na Zahodu,« je nadaljeval Laczó. »Gre za neke vrste sporazumni ideal.«

In res, od leta 1989 med zahodnimi liberalci in med konservativci in skrajnimi desničarji vse več vpliva pridobiva neka oblika protikomunistične zgodovine, ki presega zgolj poskuse obračunavanja z grozodejstvi 20. stoletja. Ko se je hladna vojna končala, so se Združene države Amerike, Združeno kraljestvo in Zahodna Evropa lotili vzpostavljanja nove liberalne svetovne ureditve v travmatiziranih deželah postkomunistične Srednje in Vzhodne Evrope. Ključno vprašanje je bilo, kakšne naj bi bile te države videti zdaj.

Politologa Ivan Krastev in Stephen Holmes sta spremembe režimov leta 1989 opisala kot revolucijo »posnemanja« in opozorila, da »so se politične elite v regiji skoraj brez izjeme navduševale nad posnemanjem zahodnoevropske in ameriške ‘normalnosti’«. »Normalnost« sta takrat poosebljala Margaret Thatcher in Ronald Reagan. Vpliv reaganizma v regiji so razširjali angleško govoreči intelektualci, med njimi Anne Applebaum, ki se je proslavila kot natančna opazovalka Vzhodne Evrope pri reviji The Economist in časopisu Independent, ter možganski trusti, kot je American Enterprise Institute (AEI), kjer je bil v prvih letih 21. stoletja zaposlen mož Applebaumove, konservativni poljski politik Radosław Sikorski. V AEI-ju je bil Sikorski na čelu mednarodne nestankarske organizacije Nova atlantska pobuda, ki sta jo uradno podpirala tudi Thatcherjeva in Henry Kissinger. Prirejala je mednarodne konference z naslovi kot Ronald Reagan: dediščina za Evropo, na njih pa so slavili vlogo, ki naj bi jo bil Reagan domnevno odigral v »zmagi nad imperijem zla in jesenjo narodov leta 1989«, ter jasno spraševali: »Bi bilo te metode mogoče uporabiti tudi v Srednji Evropi?« Med govorci so bili Newt Gingrich, kolumnist John Fund in Lech Kaczynski, eden od bratov, ki sta v preteklosti vodila poljsko populistično desničarsko stranko Zakon in pravičnost.

Navdušeno sprejemanje antikomunizma na Zahodu že kar nekaj časa daje krila bojevito razpoloženemu konservativnemu nacionalizmu v Evropi. Logika gre nekako takole: ker so bili Sovjeti protinacionalisti, evropski nacionalizem že ne more biti tako slab. V antologiji Nacionalizem in narodnosti v novi Evropi iz leta 1995, ki temelji na seriji seminarjev Sveta za zunanje odnose (CFR), je politolog George Schöpflin, takrat profesor na katedri za slovanske in vzhodnoevropske študije na Univerzitetnem koledžu v Londonu, z odobravanjem sprejel ponovno oživljanje nacionalizma. »Njegovi marksistični in liberalni nasprotniki so ga že neštetokrat odpisali, a čeprav je bil označen za ‘nerazumnega, še vedno živi,« je zapisal. Schöpflin se je nazadnje odrekel ugledni akademski službi, da bi v evropskem parlamentu zastopal Orbánovo vlado.

Drugo besedilo, na katero se desničarski populisti na stari celini redno sklicujejo, je Črna knjiga komunizma, delo vprašljive zgodovinske točnosti, ki ga je v angleškem prevodu leta 1999 izdala založba Harvard University Press. Napisal ga je francoski zgodovinar in profesor Stéphane Courtois v sodelovanju z nekaj drugimi avtorji iz Francije in Srednje Evrope, od katerih sta se dva avtorstvu odrekla zaradi Courtoisovih pomanjkljivih znanstvenih utemeljitev in zlasti zaradi vztrajanja, da je treba komunizem moralno enačiti s fašizmom, ker se mu pripisuje sto milijonov žrtev, kar je sporen, čeprav pogosto navajan podatek. Harvard University Press knjigo še vedno trži na svoji spletni strani, tam objavlja tudi pozitivna mnenja medijev, kot so Wall Street Journal (»mojstrsko delo«), Washington Post (»znamenje dobrodošle spremembe v moralno-filozofski pokrajini v Parizu in upamo, da tudi drugod«), The New Republic (»zgodovina, ki razkriva, kaj se zgodi, ko družbo brezkompromisno napadejo zarotniške klike, ki jih vodijo kruti diktatorji«) in New York Times, v katerem je Tony Judt zapisal, da se »odslej nihče več ne bo mogel pretvarjati, da ni vedel za zlo- činsko naravo komunizma, tisti, ki so začeli nanjo pozabljati, pa se bodo prisiljeni ponovno spomniti«. Leta 2000 je madžar- sko izdajo knjige v Budimpešti predstavila kar Schmidtova; v nagovoru je pohvalila oba, Courtoisa in Applebaumovo.

Kot so zapisali Laure Neumayer, Valentin Behr in drugi strokovnjaki, so tovrstne publikacije pogosto dobile širok krog privržencev: »Čeprav je Črna knjiga neizogibno prispevala k vzponu nacionalnokonservativnega antikomunizma, je hkrati zagotovila legitimno skupno podlago za obotavljivo sodelovanje med dvema vrstama protikomunistov: nacionalno-konservativnimi re vizionisti in proevropskimi liberalci.« Ta prepletena gibanja na stari celini so vlade v ZDA in Evropi spodbudila, da so sprožile pobude za pregon nekdanjih komunistov in počastitev spomina na »žrtve komunizma«, pogosto z namenom, da bi si za protilevičarska prizadevanja nekako »prisvojile« moralno težo spomina na holokavst. Spominske muzeje, posvečene tistim abstraktnim žrtvam, ki zbujajo močna čustva, zdaj najdemo v najrazličnejših krajih od Romunije in Litve pa vse do Washingtona.

Nekaterim članom toge koalicije, ki je stala za temi prizadevanji, je zdaj nemara žal, da so bili tako lahkoverni. Anne Applebaum v knjigi Twilight of Democracy (Somrak demokracije) iz leta 2020 obžaluje, da »zapoznel obračun Madžarske s komunistično preteklostjo, kot so odpiranje muzejev, spo- minske slovesnosti in pojmensko navajanje storilcev, ni dosegel tistega, kar sem mislila, da bo. Upala sem, da bo pomagal utrditi spoštovanje pravne države.« Kljub temu sta si desničarska politika in romantični nacionalizem pod kritiko antikomunizma znova pridobila spoštovanje, razmahnil pa se je tudi revizionizem holokavsta.

»V pokomunističnem prostoru vidimo veliko takih krajev,« o Hiši terorja pravi Ljiljana Radonić, politologinja z Inštituta za kulturne študije in zgodovino gledališča pri Avstrijski akademiji znanosti. »Kar se začne kot enačenje fašizma in komunizma, se nazadnje konča s trditvijo, da so komunistčni zločini hujši od fašističnih, in tako se izgubita vsa energija in čustveni naboj za kritično obravnavo preteklosti.« Dediščina fašizma je negativna ikona našega časa, zato jo Fidesz želi nadomestiti z antikomunizmom, Auschwitz z gulagi, ideje, kot sta redistribucija in internacionalizem, pa v političnem smislu tabuizirati enako kot antisemitizem in evgeniko. Z drugimi besedami, gre za projekt, ki želi celovito preoblikovati družbo.

Peščica sob v Hiši terorja, ki so po- svečene fašizmu, pripoveduje, da so Judje na Madžarskem živeli razmeroma varno vse do prihoda Nemcev, ti pa so vzpostavili antisemitsko marionetno vlado. Muzej obiskovalcem tudi pripoveduje, kaj so od pomladi 1944 počeli »našim judovskim sodržavljanom«, a pri tem ne omeni, da je Horthyjev režim judovskim državljanom že prej prepovedal poroke z Nejudi in delo v javni upravi ter jih na deset tisoče deportiral v Ukrajino, ki je bila pod nemško okupacijo in kjer so večinoma umrli.

» Dediščina fašizma je negativna ikona našega časa, zato jo Fidesz želi nadomestiti z antikomunizmom, Auschwitz z gulagi, ideje, kot sta redistribucija in internacionalizem, pa v političnem smislu tabuizirati enako kot antisemitizem in evgeniko.«

Takšna drža je simptomatična: Fidesz je v poskusih usklajevanja judovske zgodovine s svojo nacionalistično naracijo naletel na usodno protislovje. Stranka ne želi, da bi jo imeli za antisemitsko, vsaj ne v mednarodnem prostoru, hkrati pa je že od vse- ga začetka več kot očitno, da želi v svoji zgodovinski viziji za vsako ceno zanikati vpletenost Madžarske v holokavst. To je težava, ki ji je vse do danes še ni uspelo zadovoljivo rešiti.

Leta 2013 je Orbánova vlada ponosno objavila načrte za nov muzej, posvečen Madžarom, ki so preživeli holokavst. Lokacija je bila že zagotovljena: nekdanja železniška postaja na jugovzhodu Budimpešte, s katere so leta 1944 potekale deportacije. Po analogiji s Hišo terorja naj bi se imenoval Hiša usod, zasnovala pa ga je Mária Schmidt, ki se je hvalila, da bo novi muzej pripovedoval »zgodbo o ljubezni med madžarskimi Judi in nejudovskim prebivalstvom«. Gradnja je bila končana leta 2015, pri čemer so starim železniškim stavbam dodali spomenik, ki ga ni mogoče spregledati: ogromno srebrno Davidovo zvezdo, ki kot da se izstrekuje izmed dveh skladovnic nakopičenih živinskih vagonov.

Radoničeva je razložila, da je Budimpešta že prej imela delujoč muzej na to temo. Spominski center holokavsta, ki ga je leta 2004 ustanovila liberalna vlada, pod Fideszovo vladavino pa je bil večinoma odrinjen na rob. Toda stranka je za le- la zgodovino predstaviti v skladu s svojimi političnimi načrti. »Od vsega začetka je bilo jasno, da si želi drugačen muzej o holokavstu, da bi lahko povedala drugačno zgodbo,« je rekla Radoničeva. Ta zgodba naj bi bila veliko manj kritična od tiste, ki jo je pripovedoval Spominski center holokavsta. »Na Madžarskem obstaja močna težnja po pripovedovanju zgodb, ki holokavsta sicer ne izključujejo, spreminjajo pa njegovo perspektivo: lahko se pogovarjamo o njem, toda treba je govoriti o madžarskih rešiteljih, ne o rešenih judih.«

Največja judovska organizacija v državi, Mazsihisz, je nazadnje bojkotirala projekt novega muzeja, prav tako Jad Vašem, direktor njegovih knjižnic pa je protestiral, češ da »je obiskovalcem Hiše usod treba pokazati in jih poučiti, da državljani Madžarske razen majhne zločinske in fanatične manjšine v bistvu ne nosijo krivde za tisto, kar je bilo prizadejano njihovim judovskim sosedom«. Judovsko-madžarski pisatelj György Konrád je zavrnil udeležbo na posvetovalnem sestanku in Schmidtovi prek medijev sporočil, da se nikakor ne more otresti občutka, da pri razstavi ne gre za pomorjene judovske otroke, temveč za Fidesz.

Čeprav je Fidesz Schmidtovo formalno razrešil z direktorskega položaja in odgovornost za muzej prenesel na voditelja ortodoksne skupnosti in Orbánovega zaveznika Sloma Kővesa, Hiša usod še do danes ni odprta. Izvedel sem, da je projekt bolj ali manj pospravljen v predal. Odprtje je bilo načrtovano za leto 2019 in potem za leto 2024. Mazsihisz in Jad Vašem ga še vedno ne podpirata, prav tako ne zgodovinarji, od katerih so bili nekateri povabljeni k sodelovanju, a so zavrnili udeležbo pri projektu, saj zanj menijo, da bi ga utegnili spodkopati strankarski politični načrti. »Vedo, da na Madžarskem,« je rekla Radoničeva, »noben kustos nima popolne svobode odločanja. Pogovarjala sem se z ljudmi, ki so jim ponudili to službo, a so rekli, da niso tako naivni.«

Res je, da popolna samovolja ni mogoča, in Fideszova vlada je bila ne le doma, ampak tudi v tujini deležna ostrih kritik zaradi napadov na judovsko-madžarsko družino Soros, poskusov rehabilitacije antisemitov iz madžarske preteklosti, kot sta Hóman in Horthy, ter zgodb o vlogi nacionalne žrtve v zvezi s holokavstom. V zadnjih letih je Orbán oblikoval novo strategijo za zavračanje obtožb o antisemitizmu: Izraelu in njegovemu voditelju Benjaminu Netanjahu je izkazuje neomajno podporo. Kljub domnevnim razlikam med njima, med drugim glede obsega krivde Madžarske za holokavst, oba večkrat javno izražata medsebojno podporo.

» Fidesz je v poskusih usklajevanja judovske zgodovine s svojo nacionalistično naracijo naletel na usodno protislovje. Stranka ne želi, da bi jo imeli za antisemitsko, vsaj ne v mednarodnem prostoru, hkrati pa je že od vsega začetka več kot očitno, da želi v svoji zgodovinski viziji za vsako ceno zanikati vpletenost Madžarske v holokavst.

Njuno zavezništvo je morda nenavadno, a se zdi, da obema ustreza. Netanjahu je v Evropi dobil zaveznika, ki ga je pripravljen gostiti in s tem odkrito kljubovati nalogu za prijetje Mednarodnega kazenskega sodišča zaradi vojnih zločinov v Gazi, Orbán pa je dobil diplomatski ščit za antisemitske in revizionistične izjave, ki spremljajo njegovo radikalno protilevičarsko kulturno politiko. Ko je Fidesz leta 2018 po kampanji, ki so jo zaznamovali odločni napadi na Sorosa, zmagal na volitvah, je Orbánov tiskovni predstavnik trdil, da napadi »nikakor niso mogli biti antisemitski, ker jih je podprl tudi Netanjahu«. Gre za potezo iz zdaj že znanega scenarija svetovne desnice: Netanjahu je po nacističnem pozdravu na inavguraciji Donalda Trumpa vzel v bran tudi »velikega prijatelja Izraela« Elona Muska, in to v tednu, ko je ta udeležencem shoda nemške skrajne desnice rekel, da bi morali »premagati« svojo »krivdo« in zagotoviti, da »večkulturnost« ne bo razvodenila njihovega nacionalnega ponosa.

Fideszova prizadevanja za prirejanje zgodovine niso namenjena le zanikanju nacionalne krivde, temveč tudi črnjenju sedanjih sovražnikov. Leta 2022, ko je Schmidtova dala intervju za madžarsko revijo Képmás, ki jo izdaja Fideszova Fundacija za državljansko Madžarsko, je direktorja založniške dejavnosti popeljala na ogled Hiše terorja. V nekem trenutku je med poziranjem fotografi ob najljubših eksponatih glasno razmišljala o padcu komunizma pred 30 leti. »Mene in moje ameriške prijatelje, na primer Normana Podhortza, ki je o tem govoril na naši konferenci tukaj v Budimpešti, nekaj že od nekdaj bega, in sicer vprašanje, zakaj zahodne družbe niso proslavile tega, da so premagale komunizem. Zdaj vemo, zakaj: ker ga v resnici nikoli niso,« je rekla. »Zavedati se moramo, s čim imamo opravka. Dolgo smo mislili, da na Zahodu nasprotujejo komunizmu, ljudje pa še vedno niso dojeli, da so njegovi dediči.«

» Ena od pomembnih prvin prizadevanj za preobrazbo madžarske kulture je bilo ustvarjanje zgodovinskih mitov, pri čemer so Orbán in njegovi zavezniki z javnimi in zasebnimi sredstvi monopolizirali nacionalne razprave o zgodovini in spominu.

V to moralno praznino vstopa Madžarska. Fideszovi politiki in njihovi zavezniki pogosto navajajo dolgoletne izkušnje Madžarske s tujo nadvlado Habsburžanov, nacistov, komunistov in Sorosevega liberalnega kroga kot dokaz trpežnosti svojega nacionalističnega koncepta. Plod tega je vizija nacionalne identitete, ki pretekle bolečine izrablja kot opravičilo za nadaljnji nacionalni boj ne glede na to, kdo utegne biti njegova tarča. Orbán je grožnje EU, da bo Madžarski zmanjšala financiranje, primerjal s sovjetsko invazijo leta 1956: »Bili smo tukaj, ko nas je napadel prvi osvajalski imperij, in bomo tukaj, ko bo propadel zadnji.« Na konferenci konservativne politične akcije leta 2023 je to zgodovinsko primerjavo prenesel na nekoliko abstraktnejšo vrsto osvajalne sile: »Prebujenstvo in ideologija spola,« je grmel, »sta točno to, kar sta bila nekoč komunizem in marksizem.« Orbán in njegovi zavezniki se predstavljajo kot zadnji pravi branilci Evrope ter poskušajo, sklicujoč se na svoje nacionalne izkušnje, razširiti vpliv v tujini. Lahko Fideszovo privajanje zgodovine postane zgled za desničarske kulturne bojeviteže po vsem svetu?

Ultrakonservativne osebnosti, med njimi Tuckerja Carlsona, Madžarska privlači že dolga leta, opisujejo jo kot deželo, kjer se ceditia protiprebujensko mleko in krščanskocionalistični med. Agitatorji s celotnega desnega pola hvalijo Orbánov model. Tony Abbott, nekdanji avstralski premier, ki je zdaj svetovalec vlade Združenega kraljestva, redno obiskuje Madžarsko in je enkrat sodeloval na demografskem vrhu v Budimpešti, kjer se zbirajo desničarski misleci, da bi razpravljali o spodbujanju rodnosti in »tradicionalnih družinskih vrednotah«, je leta 2019 v reviji The Spectator pohvalil Orbánovo nativistično politiko, maja 2024 pa je trdil, da je Madžarska pod Fideszom postala »žarek svetlobe za konservativce po vsem svetu«. Večkrat je zavrnil trditve, da je Orbán nekakšen diktator. »Na Madžarskem mediji uživajo veliko svobodo,« je povedal za revijo Hungarian Conservative, ki jo v celoti financira Fideszu zvesta Fundacija Lajosa Batthyánya. »Ima močno neodvisno sodstvo in v njej potekajo svobodne in poštene demokratične volitve.«

Scruton Café se ima za nekaj več od zgolj kavarne; je tudi skupnost, ki spodbuja konservativne vrednote in očitno poskuša širiti priljubljenost Fidesza med mladimi. Poleg konservativnih političnih prireditev oglašuje večere mreženja in žive glasbe.

Revije v angleškem jeziku, kakršni sta Hungarian Conservative in European Conservative, obe lahko kupite tudi v trgovini s spominki v Hiši teroria, so dodaten dokaz Fideszove želje po svetovnem vplivu. Zdi se verjetno, da je za ta prehod na tiskane medije deloma odgovoren John O’Sullivan, nekdanji pisec govorov Margaret Thatcher, ki se je po delu na čelu revije National Review in Radia Svobodna Evropa ustalil na uglednem položaju predsednika Donavskega inštituta, enega glavnih ideoloških možganskih trustov Orbánove vlade.

Toda britanski konservativec, ki dandanes velja za najpomembnejšega v Budimpešti, je že mrtev: sir Roger Scruton, angleški filozof, ki je postal vpliven desničarski urednik in kolumnist. Leta 2020 je Budimpešta dobila verigo tematskih kavarn, ki ohranjajo spomin na Scrutona, financirali pa so jih z javnimi sredstvi, razdeljenimi prek prijateljskih fundacij. Kavarne so polne trendovskih napisov z malimi začetnicami, v njih si lahko privoščite različne kavne napitke in ob petkih zvečer redno poslušate koncerte Friday Night Vibes. Scruton, ki je bil podpornik srednjeevropskih oporečnikov, plemiški kmetovalec, navdušenec nad lovom na lisice, zagovornik brexita in kultni junak nekaterih postthatcherjanskih konservativcev v Londonu, bi bil zagotovo vesel, ko bi slišal, da v kavarnah, poimenovanih po njem, ponujajo »nerazredčeno kavo in nerazredčeni konservatizem«, kot je v članku ob odprtju prve kavarne zapisal O’Sullivan.

Scruton Café se ima za nekaj več od zgolj kavarne; je tudi skupnost, ki spodbuja konservativne vrednote in očitno poskuša širiti priljubljenost Fidesza med mladimi. Poleg konservativnih političnih prireditev oglašuje večere mreženja in žive glasbe. Ena takih prireditev me je zbodla v oko med nedavnim obiskom v Budimpešti, ker je imel na njej nastopiti znan obraz iz ameriškega revijalnega sveta: Rod Dreher, sokratski razpravljavec na Substacku in nekdanji kolumnist revije The American Conservative, ki naj bi skupaj z danskim novinarjem, povezanim z zasebno Univerzo Matije Korvina v Budimpešti, usklajeno s Fideszovimi vrednotami, razpravljal o »krizi vere na Zahodu«. Poskušal sem se udeležiti prireditve, a sem pomotoma odšel v Scruton Café, namesto v Scruton Salon. Ko sem končno prispel na pravi naslov, je bilo že prepozno, da bi me spustili noter, torej mi ni preostalo drugega, kot da sem se naslonil na vrata in poslušal drobce dreherjanske modrosti, med drugim nekaj, kar je zvenelo kot zgodba o srečanju s simpatičnim Slovencem, čigar hčerko so ameriški spolni aktivisti na spletu tako močno zbegali, da je začela kaditi travo.

Naslednji dan sem se ustavil v glavni kavarni Scruton Café v mestnem središču. Ogledal sem si osem doprsnih kipov sira Rogerja, zbirko knjig v madžarščini z navričkimi zastavami in črkami nevarnega videza na naslovnici, različne fotografije Scrutonove kmetije, moške in ženske toaletne prostore, označene z vpadljivo spolno zaznamovanimi grškimi kipci, in precej nenavadno zbirko Scrutonovih osebnih predmetov, ki jih je kavarni podarila njegova vdova: jahalno palico in sedlo, v usnje vezane knjige, Schillerjev kipec in vinilne plošče. Na vsaki mizi je bila razlagalna brošura s filozofskimi navedki: »Konservatizem je bolj nagon kot ideja.«

Ker nisem želel razkriti, da sem agent subverzivne tuje fundacije Baffler, sem izvlekel svojo obrabljeno izdajo knjige Middlemarch, kar je bil zagotovo razumen kompromis, ter naročil hišni močni Scrutonov čaj in jabolčno pecivo scruton alma ali scruton apple, nemara vir prepovedane vednosti torijcev. Edini človek v moji bližini je bil poslovnež, ki je pogledoval na iPad in v roki stiskal desničarski časopis Man-diner. Sčasoma sem se začel dolgočasiti. Nihče ni ne vstopil ne izstopil: na Zahodu nič novega.

Fidesz je veliko uspešnejši pri obnovi mestnega središča. Nekega živahnega zimskega večera sem se odpravil na Kossuth tér, turobno monumentalen trg pred neogotsko stavbo nacionalnega parlamenta. Naokrog so se sprehajale gruče turistov, pogledovale na telefone in se odsotno fotografirale pred različnimi kipi tradicionalnega videza. Izobešeni sta bili dve zastavi: rdeče-belo-zelena madžarska in modro-rumena, toda ne zastava EU, temveč prapor madžarske narodnostne manjšine, ki živi v Romuniji. Na robu trga, kjer je nekoč stal kip Imreja Nagya, opevanega komunističnega reformatorja in mučenika protisovjetskega upora leta 1956, so na novo postavili neoklasicistični spomenik. Ta »spomenik narodnim mučenikom«, kot sem prebral na vladni spletni strani, na eni strani prikazuje »žensko, ki simbolizira Madžarsko«, na drugi pa »moškega, ki premaga pošast – simbol komunizma«.

Kot se je izkazalo, je spomenik rekonstrukcija tistega, ki ga je bil postavil Hortyjev medvojni režim. Namesto resnične osebe, ki je umrla med upiranjem najhujšemu sovjetskemu režimu, zdaj tam stoji agresivna abstrakcija, izposojena od skrajnodesničarskih nacionalistov iz preteklosti. Kipi na trgu, ki so večinoma posvečeni nacionalističnim junakom iz 18. in 19. stoletja, se ozirajo v starejšo madžarsko preteklost, rekonstrukcija Hortyjevega spomenika pa je hkrati tudi posreden zagovor Horthyjeve Madžarske.

Toda obiskovalcem, kakršen sem tudi sam, ni tako preprosto dekodirati ideologije v ozadju teh spomenikov. Neki žalobni kip ohranja spomin na spodletelo nacionalno revolucijo leta 1848, drugi slavi borca za neodvisnost izpod habsburške oblasti. Najstnika sta se s prsti, razprtimi v znak miru, fotografirala pred drugim kipom, zmagovitim konjenikom, osvetljenim od spodaj, zaradi česar je videti zelo kul, a žal je bila v ozadju še vedno vidna parlamentarna palača. Ko sem se nekaj dni pozneje sestal z madžarskim umetnostnim zgodovinarjem in kritikom Fidesza Józsefom Mélyijem, mi je podrobno razložil različne simbole. »Na eni strani je žrtvovanje, na drugi vstajenje,« je na kratko povzel. »V bistvu gre za teološki projekt, za krščansko zgodbo o Madžarih kot narodu, ki trpi, a se nato ponovno dvigne.«

Sosednji Szabadság tér se je iz avstro-ogrskega osrednjega mestnega trga – »najlepšega v Budimpešti«, kot ga je nostalgično opisal Mélyi – spremenil v skupaj nametano zmešnjavo. Tam vidimo ogromen spomenik sovjetskim vojakom iz druge svetovne vojne, ki spominja na grobnico, za njim pa stojita kipa Reagana in Georgea H. W. Busha, ki sta nekoliko večja od naravne velikosti. Potem je tam še spomenik žrtvam nemške okupacije z nadangelom Gabrijelom (ponazarja Madžarsko), ki ga napada orel (nacistična Nemčija) z letnico 1944 na nogi. »Spomenik je simetričen in tako je bil tudi zasnovan.« je z ironičnim izrazom na obrazu razložil Mélyi in zavzdihnil v natrpani kavarni, medtem ko je iz zvočnikov prihajala jazzovska glasba. »Madžarska kot žrtev – to vidite na vsakem koraku.«

Toda od časa do časa je na ulicah Budimpešte mogoče slišati tudi drugačne pogovore o zgodovini države. Nasproti spomenika žrtvam nemške okupacije je civilna skupina živi spomenik, ki obstaja že deset let, razstavila nekaj predmetov in dokumentov v znak protesta proti Fideszovemu »izkrivljanju zgodovine«. Lokalni umetnostni zgodovinar András Rényi, zdaj star 71 let, je član skupine umetnikov in aktivistov, ki spomenik vzdržujejo že od leta 2014. Med pogovorom je pojasnil, da so se s tovariši hoteli odzvati na načrte za spomenik v spomin na okupacijo, ko so se ti razkrili. Ljudi so pozvali, naj na gradbišče prinesejo osebne predmete: sveče, fotografije, izrezke iz časopisov in spominske žalne kamne, da bi počastili spomin na žrtve fašizma in izpodbili mit o madžarski nedolžnosti. V nekem trenutku so organizatorji prinesli dva bela stola, ju postavili drugega nasproti drugemu ter protestnike in mimoidoče povabili, naj se pogovarjajo zraven vladnega gradbišča. Nekaj mesecev se je tam vsak večer zbralo od 30 do 40 ljudi.

»Osrednja zamisel je bila, da bi se preprosto pogovarjali, da bi začeli govoriti o preteklosti, si pripovedovali osebne in družinske zgodbe,« je razložil Rényi. Poskrbeli so tudi za prihod posebnih gostov, večinoma ljudi, ki so preživeli holokavst, in njihovih potomcev, čeprav, je dodal, »je naša filozofija takšna, da ne gre samo za holokavst«. Pogovori so tekli tudi o tem, kako so Madžari sredi štiridesetih let doživljali prihod sovjetskih čet, ali o represalijah avtoritarnega režima po vstaji leta 1956. Člani skupine živi spomenik so celo odpotovali v Székesfehérvár, kjer naj bi po načrtih postavili spomenik Bálintu Hómanu, da bi pripravili neposredno razpravo med podporniki spomenika in njegovimi kritiki.

Postavitev na trgu Szabadság tér je postala stalnica in jo zdaj vzdržuje skupinica prostovoljcev. Ko sem jo obiskal, je bila obkrožena s turisti, ki so prebirali zapise na lističih ali si ogledovali predmete – portret sorodnika, raztrgan star kovček, časopis. Na neki fotografiji, obešeni na bodečo žico, je bila deklica v baletnem krilcu, pod njo pa ena sama vrstica besedila: »Orsi je želela postati baletka.« Toda kljub vztrajnosti skupine živi spomenik se zdi, da nasprotovanje potvarjanju zgodovine ne prerašča v množično politično gibanje. Ko sem se z Rényijem sestal proti koncu leta 2023, glede prihodnosti Madžarske ni gojil velikih upov. Kaj pa lahko naredimo, je vprašal, ko vendar Fidesz kar naprej zmaguje na volitvah? »Če sem čisto iskren, če bi bil deset ali 15 let mlajši in tukaj ne bi imel majhnih otrok, bi odšel,« je povedal in se zazrl proti temneči ulici. »Žal sem malo prepozen za emigracijo.«

Orbánova vlada očitno namerava nadaljevati prevzemanje budimpeških muzejev, arhitekture in visokošolskega sistema, saj je pred kratkim napovedala novo prisilno združitev 42 muzejskih ustanov pod vodstvom Fidesza. Težko si je predstavljati, da bi lahko doživeli opaznejše spremembe kulturne politike, dokler bo imel Fidesz še naprej zagotovljeno parlamentarno večino – in tudi če je ne bo imel, kajti glavni opozicijski politik Péter Magyar je nekdanji član te stranke in doslej ni pokazal prav veliko zanimanja za zgodovino. Ko sem Mélyija vprašal, ali je kaj upanja za spremembe pod pritiskom EU ali ZDA, je odgovoril, da je zdaj že prepozno. EU bi lahko bila ukrepala prej, je dejal, a je Angelo Merkel bolj zanimalo zagotavljanje dobavne verige za nemško avtomobilsko industrijo v poceni Madžarski kot pa upiranje Fideszovi ideologiji. In glede ZDA – zdaj, ko se je v Belo hišo vrnil Orbánov zaveznik Trump, se zdi možnost kakršnekoli resne kritike, kaj šele učinkovitih sankcij, bolj oddaljena kot kadarkoli.

VIR:GLOBAL