PSIHEDELIKI AJAVASKA IN NORE GOBE

Mit o psihedeličnih učinkovinah

SVETOVNI ARHAIČNI PSIHEDELIČNI ŠAMANIZEM

AJAVASKA IN NORE GOBE

Avstrijski antropolog Bernd Brabec de Mori je leta 2001 odšel v zahodno Amazonijo in tam živel šest let. Prišel je kot popotnik, se vrnil, da bi napisal magistrsko nalogo o pesmih, ki opevajo ajavasko, nato pa doktoriral na temo glasbe osmih staroselskih ljudstev s tistega območja. V tem času se je poročil z žensko iz tamkajšnjega ljudstva Shipibo in se ustalil.

»Nisem imel veliko denarja,« je povedal, »zato sem se moral tam nekako preživljati.« Postal je učitelj. Zgradil si je hišo. Z ženo sta si ustvarila družino. Ta redka doživetja, to, da se je pridružil skupnosti, ga je pripeljalo do spoznanja, da so bile številne predpostavke, iz katerih je izhajal pri antropološkem raziskovanju, napačne.

Kot večina tujcev je tudi Brabec de Mori prišel v Peru v prepričanju, da ajavasko v zahodni Amazoniji uporabljajo že tisočletja. To je ustaljeno prepričanje: poiščite vire o ajavaski in zagotovo boste našli kaj o tem. »Ajavasko so v perujski Amazoniji uporabljali že tisočletja, veliko pred prihodom Špancev v Peru, pred nastankom inkovske države, pred zgodovino,« piše na spletni strani Sklada ajavaska (Ayahuasca Foundation), organizacije, ki jo je ustanovil državljan ZDA in ki ponuja delavnice z ajavasko.

Vendar je Brabec de Mori sčasoma ugotovil, kako trhli so temelji te zgodbe. Odkril je »dvojni diskurz, značilen za vse družbe, v katerih je prisoten turizem«, je povedal. »Staroselci začnejo turistom pripovedovati zgodbe, za katere mislijo, da se jim bodo zdele zanimive, in ne govorijo, kako v resnici živijo.«

Njegova raziskava je pokazala, kolikšna je ta razlika. Ugotovil je, da so številni pripadniki ljudstva Shipibo-Konibo v tradicionalnih zgodbah o izvoru ajavaske pripovedovali, da je ta pripravek prišel od Kukamov, enega prvih ljudstev, ki so jih med španskim osvajanjem pokristjanili in preselili. V zadnjih 50 letih so se tudi druga ljudstva s tega območja spomnila, da so uporabljala ta pripravek. Ko je Brabec de Mori proučeval stara poročila popotnikov, je ugotovil, da lahko zgodovinsko širjenje rabe ajavaske poveže s premiki misijonarjev in širjenjem pridelave kavčuka v zahodni Amazoniji.

Potem so tu še jezikovni dokazi. Ljudstva v perujski Amazoniji govorijo osupljivo veliko različnih jezikov, vendar so si njihove besede za ajavasko in z njo povezane dejavnosti zelo podobne. Enako velja za glasbo: uspavanke, ljubezenske in praznične pesmi so raznolike, pesmi o ajavaski pa zelo podobne in se pogosto pojejo v neamazonskih jezikih, kot sta kečuanščina in španščina. Ti vzorci so ga pripeljali do sklepa, da uživanje ajavaske v zahodni Amazoniji ni bilo prisotno več tisoč let. Zdi se, da se je pojavilo in razširilo šele razmeroma nedavno.

Na podlagi teh in drugih dokazov Brabec de Mori trdi, da se je ajavaska po perujski Amazoniji razširila v zadnjih 300 letih. Verjetno je dlje prisotna pri ljudstvih Tukan, ki živijo severneje in so jo po njegovem predvidevanju prenesla na populacije v niže ležečih predelih, ki so jih zgodaj pokristjanili. Vendar se zdi, da je na območjih, ki jih turisti najpogosteje obiskujejo, ajavaska razmeroma nova pridobitev. Brabec de Mori ni prvi, ki trdi kaj takega. Antropolog Peter Gow je nekaj podobnega trdil leta 1994, vendar je Brabec de Mori našel daleč več antropoloških podatkov, ki to trditev podpirajo.

Njegove ugotovitve razkrivajo eno izmed številnih neresnic v zgodbah, ki jih pripovedujemo o zgodovini psihedeličnih učinkovin. Ko te snovi postanejo splošno znane, jim sledijo pripovedi o njihovi vlogi v človeški družbi. Pogosto so povezane s šamanizmom. Samo poglejte, kako o vsem skupaj poročajo mediji. Leta 2020 je novinar časopisa Washington Post zapisal, da so snovi, ki vplivajo na zavest, »staroselske kulture že tisočletja uporabljale za zdravljenje telesnih in duševnih težav«. Michael Pollan je v knjižni uspešnici How to Change Your Mind (Kako spremeniti svoj um) iz leta 2018 razširil podobno zgodbo, ko je zapisal, da »bi prvine šamanizma lahko imele vlogo pri zdravljenju s psihedeliki – kot jo imajo verjetno že več tisoč let«.

Avtorji vseh teh navedkov so podporniki hipoteze, ki jo imenujem svetovni arhaični psihedelični šamanizem (GAPS). Sestavljajo jo tri trditve.

• Prvič, psihedelične snovi so že zelo dolgo splošno razširjene.
• Drugič, raba teh snovi sega v davno preteklost.
• Tretjič, šamani psihedelične snovi že dolgo uporabljajo za terapevtsko zdravljenje.

Tako kot v številnih drugih zgodbah, ki jih pripovedujemo o zgodovini človeštva, so tudi v hipotezi GAPS drobci resnice.

Večina tega, kar velja za zgodovino psihedeličnih snovi, je izkrivljena zaradi zapeljive mešanice majavih arheoloških dokazov, zastarelih antropoloških postopkov in dobičkonosnosti.

Junija 1955 je podpredsednik za odnose z javnostmi pri JP Morganu prispel v odročno vas v mehiškem višavju. Spremljal ga je Allan Richardson, fotograf in učitelj na elitni dekliški šoli na Manhattnu. Tja sta prišla, da bi zaužila glive.

Robert Gordon Wasson, odgovoren za stike z javnostmi, je bil mikofil. Z ženo Valentino Pavlovno Wasson sta desetletja proučevala odnos človeštva do gob. Mehika je bila najobetavnejši kraj za raziskovanje. Štiri stoletja prej so španski kronisti zapisali, da so Azteki uživali močno psihoaktivno snov, imenovano teonanacatl ali „meso bogov“. Botaniki in antropologi so se prepirali, kaj je ta snov bila, vse do dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja, ko so odkrili, da skupnosti v gorovju mehiške zvezne države Oaxaca med nočnimi obredi uživajo psihotropne gobe.

Wasson je za obrede izvedel leta 1952. Naslednje leto sta z Valentino odpotovala v mesto Huautla de Jiménez in tam opazovala obred uživanja gob, vendar pri njem nista sodelovala. Leta 1954 se je ponovno vrnil v Mehiko in zbral etnografske podatke. Leta 1955 je odpotoval še tretjič, tokrat s prijateljem fotografom, in imel srečo, da je naletel na mazateško šamanko Marío Sabino. Valentina in njuna hčerka sta se jima pridružili dan ali dva pozneje. María Sabina »je bila nekaj posebnega«, kot je nato zapisal Wasson. Z Valentino sta jo imela za »žensko redke moralne in duhovne moči, predano svojemu poslanstvu«. Spoznal jo je prek tamkajšnjega mestnega uradnika pod pretvezo, da želi preveriti zdravje sina Petra.

To je bil lep začetek njunega prijateljstva. Ne le da je vse življenje raziskovala notranje svetove, do katerih so ljudem pomagale gobe, ampak je dovolila tudi, da so jih preizkusili tujci. Wasson je svoje doživetje opisal v reviji Life v članku Seeking the Magic Mushroom (Iskanje čarobne gobe). Dve noči je pod vodstvom Maríe Sabine jedel gobe. Ko sta prišli Valentina in njuna 18-letna hčerka, jih je dal tudi njima večkrat pokusiti.

Članek je bil objavljen 13. maja 1957 in je v angleščini populariziral izraz magic mushrooms, po slovensko „čarobne gobe“, a v slovenščini se je bolj uveljavil izraz nore gobe. Milijonom zahodnjakov je predstavil psihedelične učinke teh gob. Šest dni pozneje je Valentina svoje doživetje opisala v reviji Week, ki je bila priloga 37 časopisov in jo je bralo 14 milijonov ljudi.

Učinek obeh člankov je bil takojšen in daljnosežen. Sprožila sta val zanimanja za staroselske navade ter duhovno in terapevtsko rabo halucinogenih snovi. Za številne bralce so zgodbe o videnjih drugih svetov (med drugim karavan kamel, razkošnih palač, mitoloških zveri na kočiji in dvoru Ludvika XV. v 18. stoletju) obetale vrata v nove svetove. V Mehiko so začeli romati pisatelji, akademiki in pustolovski sleherniki, ki so želeli okusiti meso bogov.

Wassonova sta pomagala uveljaviti dve načeli hipoteze GAPS: starodavnost rabe psihedeličnih snovi in njihovo razširjenost. Po desetletjih proučevanja gob sta ugotovila, da so ljudstva povsod, od »Arabev v puščavi« do »Maorov na Novi Zelandiji«, verjela, da imajo gobe nadnaravno moč. To odkritje ju je spodbudilo k »drzni domnevi: ali ni verjetno, da so naši predniki davno, davno pred pisno zgodovino častili božansko gobo«.

V desetletjih, ki so minila od izida člankov Wassonovih, so se trditve o razširjeni starodavni rabi psihedeličnih snovi vse bolj uveljavljale. Spodbudile so teorije, da se je religija na splošno in zlasti krščanstvo začelo z rabo psihedelikov ali drugih halucinogenih snovi. Ameriški mistik in psihoanalitik Terence McKenna je domneval, da je človekovo kognitivno evolucijo spodbudil prazgodovinski psihedelik in da so nekatere naše sodobne težave, s kratkovidnostjo vred, morda odraz odtujenosti od redne rabe psihedelikov. Z razvojem dveh panog, psihedeličnega turizma in klinične rabe v medicini, so te zgodbe postale vsakodnevne mantre, pogosto obarvane z zdravilnim pridihom.

Razumljivo je, zakaj so te trditve tako razširjene. Psihedeliki se izkazujejo za učinkovite pri zdravljenju motenj, kot sta odvisnost in tesnoba, zato si znanstveniki in navdušenci prizadevajo za njihovo širšo sprejetost v družbi. Po mnenju zgodovinarke Erike Dyck so psihedeliki povezani s starodavnimi svetovnimi tradicijami, zato so »naravnejši, bolj zdravju koristni, morda tesneje povezani z duhovnim svetom« od drugih snovi.

Toda ali je v teh zgodbah kaj resnice? Leta 2018 sem spoznal človeka, ki se je odločil, da bo našel odgovor na to vprašanje. Martin Fortier je bil mlad antropolog, filozof in kognitivni znanstvenik na univerzi École Normale Supérieure v Parizu. Tako kot Brabec de Mori je proučeval skupnost Shipibo-Konibo v perujski Amazoniji. Zanimal ga je širok nabor tem, vendar se mi je osebno zdel najzanimivejši projekt, ki ga je poimenoval Huthac ali Raba halucinogenih snovi v zgodovini in pri različnih kulturah. Po njegovih besedah naj bi bil to »prvi akademski vir, ki bo izčrpno dokumentiral rabo halucinogenih snovi«.

To je bil izjemno velikopotezen projekt, saj naj bi zajel več kot tisoč kultur. Fortier je za pripravo pregledal na stotine virov, tudi znanstvene knjige, zgodovinske kronike in dnevniške zapise raziskovalcev. Pri vsaki omembi halucinogenih snovi je zapisal, kdo jih je uporabljal, kako jih je uporabljal, ali so bile uporabljene v odmerkih, ki so povzročili halucinacije, in kako zanesljivi so bili dokazi.

Projekt je obetal, da bo največja in najbolj sistematična raziskava o uživanju halucinogenov v človeških družbah. Žal ga Fortier ni končal. Aprila 2020 je pri 30 letih umrl za rakom. Pred smrtjo je na svoji strani na Facebooku v več objavah povzel začetne ugotovitve, to pa je med raziskovalci sprožilo manjši vihar. Ugotovil je, da so zanesljivi dokazi o zgodnji rabi psihedelikov omejeni na območje Rio Grande (današnja meja med ZDA in Mehiko) in južneje. A celo na teh območjih je bila raba redka. Ocenil je, da je v predkolumbovskih časih psihedelike uporabljalo le pet odstotkov staroselskih ameriških skupnosti, in to je, kot je zapisal, »verjetno zelo velikodušna ocena«. Po teh podatkih je v tem času psihedelike užival le odstotek svetovnih kultur ali manj.

Fortierova raziskava je bila omejena na klasične ali serotonergične psihedelike: snovi, kot so DMT, meskalin, psilocibin in vse druge, katerih učinki so večinoma posledica aktivacije receptorjev serotonina 2A. Toda tudi če nabor snovi razširimo (vključimo še mamila, kot so ibogain, delirianti in disociativi), ostaja raba halucinogenih snovi, po njegovem mnenju, zelo omejena. »Te ugotovitve očitno izpodbijajo mnenje, da je raba halucinogenih snovi nekaj starodavnega in da gre za šamansko izročilo prednikov, ki so se iz Sibirije preselili v Novi svet,« je zapisal. »Širše gledano pa izpodbijajo tudi mnenje, da je večina starodavnih kultur uporabljala halucinogene snovi.«

Fortierove ugotovitve so potrdili tudi z drugimi raziskavami. Ekolog Andy Letcher je leta 2006 v knjigi Shroom (Gobice) raziskal vse domnevne primere tradicionalnega uživanja halucinogenih gob v zgodovini. Potrdil je le dva: rabo gob s psilocibinom v predkolumbovski Mehiki in rabo rdečih mušnic (Amanita muscaria) pri redko naseljenih skupinah v severni Evraziji.

Lani je skupina raziskovalcev objavila članek, v katerem je postavila hipotezo, da zdravilci iz ljudstva Basotho v Lesotu psihoaktivnim napitkom, ki jih dajejo bolnikom, dodajajo gobice s psilocibinom. Doslej še niso opravili etnografskih raziskav, vendar bi bil to edini nepovedni dokaz rabe halucinogenih serotonergičnih snovi v tradicionalnem okolju zunaj Amerike, če bi ga potrdili.

Če imata Fortier in Letcher prav, je raba psihedelikov v zgodovini človeštva prej izjema kot pravilo. Da, nekatera ljudstva so jih uporabljala že pred nekaj sto leti, vendar niso tako pogosta, kot smo domnevali, in različni redno navajani primeri so očitno razmeroma novejšega datuma.

Toda nekateri znanstveniki se s tem ne strinjajo. Med neprepričanimi jih večina omenja umetnost in še posebej književnost. Navajajo motive gob na jamskih poslikavah in opise pozabljenih obredov, pri katerih se uporabljajo snovi, ki um preusmerijo v alternativna stanja. Resnici na ljubo za nekatere primere, ki jih priznavata Fortier in Letcher, obstajajo prepričljivi simbolični dokazi. Na predkolumbovskih rokopisih iz Mehike so na primer upodobljene mitološke figure, ki držijo gobe in jih celo jedo. V Codexu Vindobonensis, 52-stranskem dokumentu na strojeni jelenovi koži, nastalem na začetku 15. stoletja, je eden takšnih prizorov. V spodnjem desnem kotu je sončno božanstvo Piltzintecuhtli, »princ cvetja«, ki drži nekaj gob in joče, kar nekateri raziskovalci razumejo kot znamenje transa. V bližini je upodobljenih sedem bogov, ki sedijo in držijo gobe, kar morda predstavlja nočni obred uživanja gob. Codex Vindobonensis skupaj z drugimi kodeksi kaže, da je bilo uživanje gob ob prihodu Spancev ritualizirano, mitologizirano in značilnost srednjeameriških družb.

Druga odkritja pa kažejo na možnost, da se je uživanje gob razširilo že prej in se raztezalo po veliko večjem delu sveta, kot priznavata Fortier in Letcher. Leta 2019 je Michael Winkelman v reviji Journal of Psychedelic Studies objavil članek Evidence for entheogen use in prehistory and world religions (Dokazi o rabi entheogenih snovi v prazgodovini in pri verstvih po svetu). Članek je prava mešanica domnevnih umetniških in literarnih dokazov obstoja starodavnih halucinogenih snovi, saj navaja kipe, jamsko umetnost in odlomke iz mitologije. Vendar, kakor je že pred več kot desetletjem opozoril Letcher, »nobena od teh ugotovitev ni nedvoumna in za vsako je mogoče najti več alternativnih razlag«.

Oglejmo si nekaj primerov. Winkelman je predstavil tako imenovane gobaste kamne iz Chucuita, velike kipe s kupolastimi vrhovi in valjastimi beti, ki so jih odkrili v perujskem višavju. Vsekakor je mogoče, da so jih izdelali tako, da bi spominjali na gobe. Toda Winkelman ne priznava večinske razlage, da gre za penise. Lokalno ime kraja, Inca Uyo, morda izhaja iz kečuanske besede za penis. Winkelman je priložil fotografijo nekaterih »gobastih kamnov«, vendar ni omenil najznamenitejšega med njimi, ki je veliko večji od drugih in ima v kupolastem vrhnjem delu globok žleb, spominjajoč na zunanjo odprtino sečnice.

Namesto da bi izbral nekaj dvoumnih primerov in jih priličil nekdaj univerzalnemu kultu gob, sem gobe poiskal v verjetno najobsežnejšem viru o svetovnih mitologijah. In našel nisem ničesar.

Ljudje ne trdijo le, da so psihedeliki stari in razširjeni, temveč tudi, da je sodobna zdravilna raba odraz starodavnih šamanskih izročil. Kot je v intervjuju za blagovno znamko Goop, ki jo ponuja Gwyneth Paltrow, pojasnil profesor psihiatrije na univerzi UCLA Charles Grob, »bi šaman uživanje teh spojin omogočil le iz zelo jasno določenih razlogov, kot je obred iniciacije ali zdravilni obred za posameznike s hudimi zdravstvenimi ali psihološkimi težavami«.

Razumno, kajne? Pacient pride k šamanu z duševno težavo, na primer z depresijo ali bivanjsko stisko. Šaman mu da psihedelik in bolnik ozdravi.

Vendar je to zavajajoča opredelitev tradicionalnega šamanskega načina rabe psihedelikov. Najbolje je, če preprosto opazujete, kako šamani jemljejo te snovi. Enostavno dostopen prikaz šamanov, ki uporabljajo psihedelike, je kratki dokumentarni film Magična smrt, ki ga je posnel antropolog Napoleon Chagnon leta 1973 in prikazuje šamanizem pri ljudstvu Yanomami v Venezueli. Na začetku filma šaman Dedeheiwa zdravi bolne. Vdihava psihedelični tobak v prahu in kliče duhove, ti pa vanj vstopajo skozi stopala in mu plezajo po telesu. Z njihovo močjo odpravlja bolezni in se bori proti zlim duhovom. Na posnetku noben bolnik ne uživa psihedelikov in šaman ne omenja zdravljenja duševnih motenj.

Začetek se torej nekoliko oddaljuje od priljubljene zgodbe, nadaljevanje filma pa je nekaj čisto drugega. Skupina šamanov, ki namerava pobiti dojenčke v sovražnikovi vasi, vdihava tobak. Nekateri šamani se vedejo kot nemočni dojenčki. Drugi se sklanjajo nad pepel in posnemajo morilske duhove, požirajoče duše dojenčkov. V dokaz njihovega uspeha se Dedeheiwa in drugi šaman vedeta kot umirajoča dojenčka, ki se »v agoniji zvijata v pepelu«.

Psihedelični šamanizem tukaj ni nič podoben tistemu, kar širi Goop. Antropološke raziskave, opravljene od sredine 20. stoletja, kažejo, da šamani med Yanomami in številnimi drugimi skupinami uporabljajo psihedelike, da se povežejo z nadnaravnim in opravljajo storitve, kot so spreminjanje vremena, vedeževanje, fizično zdravljenje in agresivno čarovništvo. Morda se spopadajo s strašnimi čarovniki. Iz bolnikov lahko izženejo zahrbtne duhove. Nemara tudi sami postanejo nadnaravna bitja.

Psihedeliki, tako kot ples, bobnanje, tema in različna psihotropna mamila, šamane spravijo v stanja, v katerih imajo po svojem prepričanju in po prepričanju njihovih skupnosti dostop do nezemeljskih moči. To je v nasprotju z zahodno klinično rabo, kjer psihedelike predpisujejo kot zdravila in se uporabljajo za razbijanje škodljivih miselnih vzorcev pri bolnikih.

Zdi se, da to napačno razumevanje delno izhaja iz pristranskih razlag antropoloških podatkov. Charlesa Groba sem prosil za vire, ki opisujejo psihoterapevtsko rabo psihedelikov. Usmeril me je na Marlene Dobkin de Rios, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja opravila raziskavo o rabi ajavaske med perujskimi mestici, v skupnostih, ki so jih v zadnjih štirih stoletjih pokristjanili misijonarji. Pri sklepanju o »tipičnem« psihedeličnem šamanizmu na podlagi verskih in medicinskih postopkov, ki jih je tako močno zaznamoval evropski kolonializem, obstajajo očitne omejitve. Kot je zapisala Marlene Dobkin de Rios, se v perujski Amazoniji »mešajo vplivi rimskokatoliškega prizadevanja za pokristjanjevanje in srednjeveških metafizičnih prepričanj, nastalih pod vplivom protestantizma«.

Če pustimo ta vprašanja ob strani, je delo Marlene Dobkin de Rios še vedno manj potrditev tega, kar širi blagovna znamka Goop znane igralke Gwyneth Paltrow, kot prikaz njene evropocentričnosti oziroma amerikocentričnosti. Poglejmo knjigo A Hallucinogenic Tea, Laced with Controversy (Halucinogeni čaj, prežet s kontroverznostjo), ki jo je leta 2008 napisala skupaj s perujskim novinarjem Rogerjem Rumrillom. Primerjala sta amazonske šamane, ki zdravijo zahodne turiste, s tistimi, ki pomagajo domačinom. Zdravilci turistom zaračunavajo zneske, kakršnih si domačini navadno ne morejo privoščiti.

»Ti turisti prihajajo, da bi rešili osebne težave,« je v intervjuju, objavljenem v knjigi, povedal zdravilec Guillermo Arévalo. Po navedbah avtorjev je Arévalo univerzitetni diplomirani farmakolog in lastnik zdravilišča Espiritu de Anaconda, ki je v času pogovora tujcem zaračunavalo od 34 do 43 evrov na dan. »Imajo neke vrste psihozo in so doživeli duševne pretrese. Prežema jih strah, doživljajo paranojo in imajo druge težave. Te bolnike zdravim z ajavasko.«

Avtorja sta šamane, ki so zdravili turiste, primerjala s tistimi, ki so zdravili domačine. »Ajavaska je igrala pomembno vlogo v svetovnem nazoru, v skladu s katerim so zlobni moški in ženske lahko uročili sovražnike in jim povzročili bolezni, nesrečo in celo smrt,« sta zapisala. Šamani so ajavasko uporabljali za stik z nadnaravnimi svetovi ter za prepoznavanje čarovnic, ki povzročajo nesrečo, in boj proti njim. Kolikor so jo uporabljali za zdravljenje stisk, so jo v boju proti zlu.

Erika Dyck, ki je proučevala zgodovino odnosov do psihedelikov, meni, da imajo zgodbe o tradicionalni rabi psihedelikov finančni in ideološki namen. Šamane po vsem svetu predstavljamo kot psihoterapevte in psihofarmakologe. Predstavljamo si, kako bi želeli uporabljati psihedelike, in te predstave projiciramo na kulture, ki jih slabo poznamo.

VIR:GLOBAL